Človek

Že Freud in Jung sta pisala o podzavesti kot sestavnem delu naše psihe.

Le to je Jung delil na individualno in kolektivno. Kaj vse se zapiše v samo podzavest in kako dejansko deluje je delno raziskano, pa vendar velik del ostaja skrivnost. V njej najdemo vzorce, priučene in zavestno pozabljene vodnike, ki nam krojijo ˝usodo˝. Glede na to, da zavest predstavlja zgolj eno osmino energije, si lahko predstavljamo, da analiziranje same podzavesti niti ni tako enostavno.

In danes je dan, ko se moram raziskati. Namreč pravkar sem končal kosilo (dunajca in pire krompir), ki pa sem ga namesto solil, seveda sladkal. Posodi za ti surovini se močno razlikujeta, po velikosti in obliki. Zaradi tega bom izpustil možnost naključja.

Pa vendar, kaj me je vodilo v to početje? Mogoče prevečkrat jem to kombinacijo in me je podzavest opozorila na neko novo opcijo? Vendar je to slaba usmeritev, ker me ni prepričala. Je posredi samo pomanjkanje sladkorja, ki ga zaužijem zgolj občasno v kakšni kavi ali čaju?

Me skuša duh opozoriti, da je življenje lahko še slajše ali pa zgolj, da v resnici ni tako sladko, kot si predstavljam sam in nekje zadaj tičijo tegobe, ki se pripravljajo na vzpon?

Je stvar sploh v sladkorju? Kaj pa če bi imel še eno surovino, ki bi bila na bežen pogled podobna tem dvema surovinama? Mogoče pa mi ravno kolektivna podzavest sporoča, da je potrebno raziskati še kakšno drugo stvar in opcijo v življenju, ter da ni vse tako slano-sladko?

Kaj pa če vse skupaj nima niti povezave s hrano? Kaj pa če je bilo to sporočilo posredovano zaradi bližajočega decemberskega vzdušja, ki bo ˝sprostilo˝ človeške zapore in bo vonj po cimetu preplavil ulice?

Mogoče vse skupaj ni povezano z menoj, temveč s ceno sladkoraja in soli na trgu?

Ali je možno tudi, da bo Amerika napadla tudi kakšno državo zaradi soli in je bila to neka prerokba?

Veliko vprašanj se poraja ob tem izredno pomembnem dogodku, a eno dejstvo ostaja-

Sladek krompir in sladko meso SUCKS!!! Bigtime!!!

Zdaj pa bom pričel z iskanjem odgovorov na zgornja vprašanja…

Čas mineva. Opazno. Sicer sam pri sebi niti ne opažam tako močno, kot pri ljudeh okoli sebe. O tem sem že razmišljal že takrat, ko sem pisal o vrnitvi z neke obletnice….

In tako, ko se ljudje okoli nas skozi čas menjavajo, je potrebno dostikrat ponavljati iste zgodbe, doživetja, stvari, ki smo jih počeli, dela, ki smo jih opravljali ali enostavneje, govoriti o neki alternativni realnosti.

Dostikrat se ob teh debatah pojavijo očitanja, ki so na nivoju staršev iz tistega časa, ko sem sprejemal svoje odločitve. Marsikdo se vtakne v to, kaj sem počel in zakaj to ne počnem več.

Beri dalje…

Beri naprej »