Zaupaj, a vedi komu….

Na trenutnem dodatnem delovnem mestu imam dovolj časa za opazovanje okolice in ljudi. Njihovih navad, počutja, polnosti ali praznosti, vzvišenosti ali ponižnosti…

In med vsemi obrazi, ki jih vsakodnevno srečujem zadnje tri tedne je tudi gospodična Eva (ime je izmišljeno).

Eva je slepa. Od rojstva. Živi v hiši, v majhnem mestecu, ki ima ozko in lepo ulico. Vendar ona o tem samo posluša. Vedno je urejena, kako ji to uspeva, je še nisem vprašal.

Do sedaj sva se pogovarjala zgolj enkrat. Včeraj. Fasciniralo me je sobivanje nje in njenega psa. Ali bolje psice Mie. Večkrat sem ju gledal, kako hodita po opravkih, kako ji lastnica zaupa in kako zna viti Mia tudi muhasta. Sicer za daljše poti ima Eva druga spremstva, ljudi iz svoje ulice, ki so ji vedno pripravljeni pomagati, ampak po večini sta sami.

Pa sem vprašal Evo, kako ve kam jo Mia dejansko pelje? Z ukazom na pošto, se odpravita na pot, ki ni lahka. Malce sem si ˝privoščil˝ in hodil za njima nekaj korakov, ker me je zanimalo, kako vse skupaj funkcionira. Hodili sta po pločniku, ki ni ravno cvet tega namena (no ja, v Sloveniji smo), in Eva je morala biti pozorna na vsak šum, manjšo spremembo v okolju, da ne bi prišlo do nesreče. Ko je že na daleč slišala avto ali kolo, sta se ustavili in počakali, da ˝nevarnost˝ mine. čez nekaj časa sem se ji približal in ji povedal, da sem ju malce zasledoval, kar pa mi seveda ni zamerila. Z nasmeškom je rekla, da sem čudak… Verjetno ima prav.

Potem sva skupaj prehodila preostanek poti, saj me je zanimalo še nekaj stvari, čeprav najine poti nista bili enaki. Zanimalo me je tudi, kako ve, da jo pes vodi tja kamor mora in ali bi lahko začutila, da sta skrenila s poti?

Pravi, da te poti, ki jih opravljata sama, po večini pozna, zapomnila si je že vsako malenkost na cesti, luknjo, odškrtnjen robnik, svetilko ipd… Ampak, da bi pa jo lahko dejansko v nekem daljšem radiju Mia odpeljala na napačno mesto. Tega ne bi vedela. Vendar ji zaupa. Popolnoma. Ne glede na to, da se včasih sporečeta in da je Mia tudi muhasta psica, je to zaupanje tako močno, da je težko opisati z besedami, pravi. Konec koncev ji zaupa življenje. Vsak dan, večkrat.

Občudoval sem predanost živali, a predvsem sem bil navdušen nad zmožnostjo zaupanja človeka. Resda, veliko izbire sicer ni, a če pogledam svet okoli sebe in koliko si ljudje zaupamo med seboj, je slika rahlo izkrivljena. Smo ljudje dejansko na točki, ko se naša najgloblja elementarna prepričanja, kot je zaupanje, lahko vidi samo v takšnih primerih? Koliko nam sploh pomeni biti človek, ko nas živali prekašajo v lastnostih, na katerih naj bi temeljila ˝civivlizacija˝? Kam se danes naša vrsta lahko vpiše na seznamu ˝pomembnosti˝ živih bitij tega planeta? Zanimivi smo, ja…

  • Share/Bookmark

23 odgovorov na “Zaupaj, a vedi komu….”

  1. 1 Ana
    23:42 - 2.10.2007

    ljudje, ki jih doleti kaj takšnega in drugi s trajnimi fizičnimi poškodbami postanejo zares človeški (zelo nism jasna s tem, ampak ni pravi čas za pojasnilo kaj točno mislim). ne samo zaupanje v nekaj, nekoga, predvsem vase. (vem..po mami…ki sicer ni slepa…ampak ma drugo deformacijo).

    ob srečanju z ljudmi, ki svet doživljajo povsem drugače, kot tisti, ki imamo “vse”…se zamisliš nad svojim egoizmom, razvajenostjo, neflexibilnostjo & Co. Psi pa so med drugimi tudi svojevrsten fenomen.

  2. 2 Človek Človek
    23:47 - 2.10.2007

    Ana, zanimivo, upam, da poveš kaj več o tej človeškosti, ko bo pravi čas…

    Ob srečanju s takimi ljudmi, pa se sam pradvsem največkrat zavedam naše krhkosti in resničnosti, ki jo po navadi raje spregledamo, ja…

  3. 3 Človek Človek
    23:53 - 2.10.2007

    Kar se pa tiče psov… Nikoli nisem bil navdušen nad njimi, predvsem zaradi njihovega ˝uboganja˝… Sem pač Cat Person… Ampak vedno bolj opažam, da imajo veliko funkcij v našem okolju in da dejansko imajo nek namen…

  4. 4 erzo erzo
    00:04 - 3.10.2007

    nekajkrat sem se tudi sam sprašel o točno tem – zaupanju med slepim in psom vodnikom. zanimivo spisano… bi bilo zanimivo izvedet kako te pse vzgajajo, učijo…

  5. 5 Človek Človek
    00:08 - 3.10.2007

    Hmm, ja Erzo, jo bom prav povprašal če mogoče ve… Zanimivo bi bilo vedeti, ali se ti psi zavedajo gospodarjeve situacije..

  6. 6 erzo erzo
    00:11 - 3.10.2007

    @clovek jest sem prepričan da do neke mere sigurno. v bistvu se mi zdi, da bi jim lahko v tej situaciji zaupali celo bolj kot človeku. .. da so zvesti že vemo…koliko pa lahko tako naučen pes, ki zanesljivo odlično čuti, tudi korektno odreagira pa je vprašanje…

  7. 7 Človek Človek
    00:16 - 3.10.2007

    hmm, ja res je ja… bo treba malce se pozanimat… zanimivo bi bilo vedet…

  8. 8 nikja
    09:34 - 3.10.2007

    Prvo pravo lekcijo zaupanja in odgovornosti povezane z njo me je naučil moj sin. Ko se je rodil, sem si obljubila, da bom izpolnila vse obljube, ki mu jih dam. Tega se dosledno držim. Danes je star pet let in pol. Kadar koli ga je strah ali zdravnika, potovanja, nove dogodivščine, vedno gre in naredi, kar je treba, če mu rečem, naj mi zaupa, da je to zanj dobro. To velikokrat (s pogovorom) zadostuje, ker ve, da se mu nikoli ne bom zlagala, ne glede na resnico. Je pa drugače v partnerski odnosih, sploh če niso sestavljeni le iz lepih trenutkov. ‘To err is human, to forgive divine’, a vendar je težko celostno odpustiti več kot enkrat, takrat zaupanje pade in se več ne pobere. Ustvarjati zaupanje je izjemno delo, iz njega rasteta spoštovanje in ljubezen. Reči drugemu ‘Zaupam ti’, je zame den največjih poklonov. N

  9. 9 pika
    09:48 - 3.10.2007

    Ti psi se učijo po posebnem programu, ki prične že iz legla, v katerem opazujejo najprej njegov karakter. Seveda mora izpolnjevat tudi fizične in zdravstvene kriterije, ne sme bit streloplah… Pse nato učijo vaditelji, ki imajo koncesijo z ZZZS (za to vem, morda obstaja še kaj drugega, pojma nimam) in morajo zanjo izpolnjevat tudi kup pogojev. Ko je pes pripravljen in obvlada zahtevane ukaze, se jim pridruži slep oz. slaboviden bodoči lastnik. Nekaj časa živijo in trenirajo skupaj, nakar v Gradcu (ali na Dunaju? hm, pozabla, lahko pa izvem, če koga zanima…) opravijo še ne tako nezahteven izpit in TO JE TO. Mislim, da je cena takega psa cca. 25.000 EUR. Pa lep pasji pozdrav :-)

  10. 10 NeMirna NeMirna
    12:21 - 3.10.2007

    Človek … še sebi ne zaupam popolnoma, kako bi torej lahko tako 100% nekomu drugemu? Verjetno je vedno neka rezerva, važno je le, kaj s to rezervo do 100% zaupanja storimo – jo zanemarimo, se ji prepustimo ali pa se ravno z njo obremenjujemo. Je zaupanje enako zvestoba? Otroci zaupajo svojim staršem ali le nimajo druge izbire?

    Jaz zaupam … zaupam, da bo na koncu pač vse, kot mora biti. Je pa veliko lažje zaupati kot pa biti zaupnik (hm, je to pravilno?!). Torej, če nekdo poveri zaupanje v nas same, to je potem odgovornost. Bomo mi zvesti sebi ali tej odgovornosti, tej poverjeni zaupanosti? Namreč, ni nujno, da bo to vedno šlo skupaj …

  11. 11 Človek Človek
    12:33 - 3.10.2007

    @Pika… zapleten postopek, ki pa je sigurno nujen… 25.000 eur… ogromno…. zakaj se mi tu pojavlja vprašanje služenja na račun ˝nujnosti˝ ?

  12. 12 Človek Človek
    12:37 - 3.10.2007

    @Nemirna… zaupnik zna biti kar prava beseda… vidiš, pri meni je ravno obratno… lažje sprejmem odgovornost, kot jo predam… človek bi to pripisal slabim izkušnjam, vendar mislim, da pri meni ni čisto tako, saj le teh niti nimam, vsaj zavednih ne… mogoče zgolj realnost?

  13. 13 pika
    12:55 - 3.10.2007

    Seveda…ampak o tam nisem imela namena (da ne bi bila kritik po horoskopu ;-) ). Slučajno imam v bližini človeka, ki se s tem ukvarja in preživlja. Fantastičen job! Res ne pokasira vseh 25.000 EUR, to je kompletna vrednost psa, šolanja, izpita, najbrž tudi nastanitve slepega…, da se pa LEPO preživet. Že to, da njegov delovnik ni od XX do XY, je veliko vredno. Poleg tega dela v naravi, vseskozi njegovo delo nagrajuje napredek, ne dela v krogu vedno istega tima… Človek, koliko jih ne dela na račun nujnosti??? Zdravstvo, šolstvo, javna uprava…………. (dovolj pik?) Te službe so nujne. Prinesejo pa s sabo posebno vreme – danes bo služba rahlo naveličana z morebitnimi razjasnitvami…

  14. 14 NeMirna NeMirna
    13:04 - 3.10.2007

    @Človek … realnost? Ali samo ‘manjvreden’ odnos do drugih? Torej se imaš ti za nekaj več, če praviš, da zaupnik si komot, zaupati pa ne “moreš”?

  15. 15 pika
    13:18 - 3.10.2007

    In še to, glede zaupanja. Zavestno naivno zaupam na prvo žogo (razen, kadar mi je prvi stik RES odbijajoč, da se razumemo). Večinoma imam dobre izkušnje. Kaj ti lahko vzame nekdo, ki ni vreden tvojega zaupanja? Del tebe? nikakor ne. Ostajaš še vedno kompleten. Morda z izkušnjo več. Ali pridobiš novega prijatelja, znanca… ali si pa rečeš – ok, zanj vem, da ni zanesljiv. In reka teče dalje. Z večjo močjo, kot če se že apriori ogradiš od nove izkušnje.

  16. 16 Človek Človek
    14:12 - 3.10.2007

    @Nemirna, ni ravno tako… gre bolj za to,da sebe poznaš, druge ne… Sam gledam malce bolj ˝odprto˝ na človeško naravo… Kar je mogoče pomembno tebi, meni ni, vendar to ne naredi tebe boljše ali mene slabšega, oz. obratno, temveč poudari našo raznolikost… tudi lastnosti so le del osebne preference, nekateri imajo radi recimo varnost, bližino, toplino, drugi zopet ne, a oba sta zame enaka, saj imata verjetno oba svoje razloge za takšno poistovetenje in z nikomur ni nič narobe, je zgolj stvar odločitve…

    @Pika, ja res je, vse se prodaja na podlagi naših zavednih ali nezavednih pomankljivosti… zaenkrat je tako, verjetno z razlogom… če ne bi bilo, nikoli ne bi vedeli, da je to narobe… Kar pa se tiče zaupanja, tudi sam uporabljam prvo žogo, vendar je intenzivnost drugačne narave… Ne moreš reči, da bi nekomu na prvo žogo zaupala življenje?

  17. 17 ana
    17:58 - 3.10.2007

    nemirna, napisala si “Torej se imaš ti za nekaj več, če praviš, da zaupnik si komot, zaupati pa ne “moreš”?”…tudi jaz se tako velikokrat počutim iz tehtnih razlogov, pa ne vidim povezave s tem, da sem “kaj več” – bože ne daj…ampak sebe recimo smatram za dobro zaupnico, med tem ko se je zaupanje do drugih že marsikdaj izjalovilo….in potem postanem nezaupljiva do dotičnih primerov. zaupanje je včasih umetnost…če je govora o medsebojnih odnosih…dokler osebe ne spoznaš v srčiko, je težko govorit o zaupanju. recimo moja naivnost vasih nima meja in se mi zdi, da je zaupnik lahko prav vsakdo…

  18. 18 Človek Človek
    18:22 - 3.10.2007

    Ana, ko si se ravno oglasila in sem gledal tvoj blog, pa malce povežem, na kakšnem temelju zaupanja je bilo razmerje med Anais in Henryjem? Tega načina pripadnosti (ljubezni, kakorkoli že), nikoli nisem uspel razložiti osebam, ki niso brale Anais..

  19. 19 ana
    18:53 - 3.10.2007

    anais nin se prebrala v vseh njenih možnih objavljenih quote-ih. je ena izmed prvih na seznamu, da se jo lotim tuto completo. in potem ti lahko kaj več povem :) verjetno pa je bil odnos zelo “fataln”…no, jo preberem še pred božičem :D Ona je bila ženstvena ženska.

  20. 20 Človek Človek
    19:04 - 3.10.2007

    Aaa, je še nisi brala? HUh, pohiti pohiti :D Mislim, da lahko priznam, da mi je delno spremenila pogled na svet, ona in dekle, ki mi je dala brati njene knjige… :blushes:

  21. 21 ana
    19:07 - 3.10.2007

    ej, komaj čakam….od tedaj, ko sem jo “odkrila” pa do danes je že preteklo nekaj časa…pa sem hlastala po vseh drugih knjigah. zaj sem malo brskala po tvojem googlu za anais nin in vidim, da si jo omenjal v nekih preteklih postih, pa tud jaz sem ti nekje zapisala en njen quote :D se ji posvetim torej kmalu. mene je že skoz tiste misli in odlomke čist očarala :mrgreen:

  22. 22 pika
    09:36 - 4.10.2007

    Uuuuu, a me mal provociraš???? Nisem mislila na življenje, otroke, finančne naložbe…

  23. 23 Človek Človek
    12:14 - 4.10.2007

    Mmmm, ne, niti ne :mrgreen: Včasih pisana beseda zavede, saj veš, pusti preveč domišljije…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !