Človek

Saj se tako vošči ali ne? Ste bili pridni zadnji mesec? Koliko ste tisti, ki zaslužite okoli 400 € spravili na stran v vaše hranilnice? Ne bi mogli še malo več?

Svetovni dnevi z nekimi nazivi mi vedno prinašajo nek neprijeten občutek in obilico zgražanja nad našo neukostjo in nemočjo. Svetovni dan varčevanja, ki so ga ustanovili bankirji v Milanu, pa me še bolj navdaja z grozo in nerazumevanjem sveta. Ali si lahko zamislite boljši način oglaševanja, kot je cel mesec omenjanja v medijih in na koncu še cel dan posvečen temu, da ljudje ne razmišljajo o tem, koliko imajo, temveč o tem, kako iz tiste mizerije imeti še manj?

Seveda dragi moji varčujmo. Se splača, je smiselno. Za nasvet, kje boste svoje prihranke naložili pa vprašajte varčevalce v bivši Ljubljanski banki, ki vam bodo znali povedati, da ni lepšega, kot če celo življenje daješ na stran, si trgaš od ust, potem pa ta denar izgine. Izpuhti? Konec koncev je samo papir…

Ampak pomembno je varčevati, saj to pomeni bomo imeli višjo pokojnino, ali pa jo bomo zaradi tega sploh imeli… Seveda, imeli bomo izredno veliko denarja, po dvajsetih letih vlaganja v neko zavarovalnico, ki obljublja ˝predvideni˝ dobiček. Obožujem predvidene stvari. Te prinašajo največ. Kot je svoje čase Lon.

Bog ne daj, da bi slučajno vlagali ta denar v lasten razvoj, mogoče izobrazbo, saj ta nikomur ne koristi. Raje poslušajte koliko je nezaposlenih šolanih ljudi, in se v službi zmrdujte nad tistimi, ki so v višjem plačilnem razredu. Da bi enak denar vložili še v kakšno lastno iniciativo, s katero bi s časoma mogoče tudi kaj zaslužili in si s tem zapolnili življenje, pa tudi nima smisla, saj nima vsak podjetne žilice, kot nekateri bivši prodajalci na tržnici. Tudi to je rezervirano za druge ne z vas. Sanje so rezervirane za tiste, ki si upajo…

In ne, tudi sam užitek je rezerviran samo za tiste, ki imajo, saj si mi tega ne zaslužimo, naše življenje je namenjeno žrtvovaju, misli na jutri in obžalovanju na stara leta. Tako da, kupimo nov avto, varčujmo, jejmo pašteto in tretje razredno hrano, čakajmo v vrstah pri zdravniku in počasi hirajmo, saj danes je DAN VARČEVANJA.

Pa vesel praznik želim, upam, da niste ˝varčevali˝ pri pripravah na jutrišnji Pret a Mourir..

To je ta čas, ko se Slovenec počuti pomembnega, ko se mu zdi, da njegov glas ima vrednost in njegova anonimnost ni samoumevna.

To so tiste igre, ki jih imamo poleg kruha v kontejnerjih in ko nas zabavajo tretjerazredni igralci, eden na gosli, drugi ustno harmoniko, gajde ali lugerja.

Bil je prvi krog, sedaj odločajo tisti, ki se nam od daleč nasmihajo in bodo svoje glasovnice po večini morali dati prevesti, da jih bodo razumeli. Seveda pa je potrebno biti pošten in dati kredibilnost informiranju Južne Amerike, ki bo verjetno predstavila vse kandidate na pristen in realen način. Kot se to vedno počne.

Vse je lepo in prav, karavana je letos izredno inovativna, saj so celo orglice zamenjali za DJ pulte in v slogu največjih, celo zabavo organizirali na nivoju. Nivoju Zaira in dotične vasice v njem, kjer so sinoči dobili elektriko. Vsem znani DJ in MC (vsem razen tistim, ki dejansko to zvrst poznamo in poznamo vse kar je na tržišču, vendar hej, novitete vedno presenečajo), ki sta nabirala točke v mainstreamu, ki je izredno priljubljen. Mogoče je edini problem da rejverji, veverice, ali kakorkoli pač že, bi rajši videli, da bi lahko poskakovali sočasno z oddajanjem glasovnic, saj je nedelja dan za afterhour in celjenje kemično nastalih luknjic, kar z državotvornostjo nima veliko skupnega.

Pa vendar, marsikdo je presenečen, tudi strokovnjaki (kako zanimivo, ob dveh večjih dogodkih v Sloveniji – poplava in volitve – so strokovnjaki presenečeni, so to res strokovnjaki?), sam pa namreč ne delim tega občutka z njimi.

Marsikdo namreč poudarja ˝pasivnost˝, zenbudističnost, spravnost ipd., kandidatov, pa vendar ali ni to dejansko izraz slovenskega ljudstva? Ali ni ravno to čista slika tistega, kar se okoli nas dogaja?

20% glasov pripade ˝gangsterju˝ s cigaro, ki se zgraža nad Romi in na trendovski POP način v nedodelanem slogu velikih brez kančka sloga in uigranih gibov ustvarja lik, ki je bolj kot ne vreden NMK, tisto, kar je povprečnemu životu na tej strani alp pri srcu.

Ostali trije kandidati, tisti ˝pomembni˝, pa imajo poleg modrih oči tudi potrebo po poistovetenju s prijatelji sedanjega predsednika. Neizrazitost, filozofsko molčečnost in nekonfliktnost. Kloni, ki so jih pred nekaj desetletji postavili v te kraje, enega v mesto, drugega na vas. In danes nam jih prodajajo brez ovitka, v navadni kartonasti škatli, katere sigurno niso izdelali priznani designerji, ampak so jo v ˝pakirnici pri Jožefu˝ izdelali serijsko. Potrebno je priznati vsem marketašem, ki so stali za kampanjami in se ne želijo izpostavljati javnosti, saj ne želijo biti politično nekorektni, da imajo veliko znanja, predvsem v obliki KYCa (Know Your Customer).

Povprečni Slovenec je potrpežljiv, miroljuben, ukvarja se z drugimi in ne s seboj, ubogljiv, poslušen in ponižen. Postaviš mu lahko kakršen koli zakon, mu vsiliš evropske cene, evropske standarde, bakanske plače in on je zadovoljen z vsem, dokler ne umre neka umetno ustvarjena, marketinško izdelana, ikona iz Makedonije.

Ali pa dokler se nek obritoglavi brezvrati kemično agresivno napolnjeni varuh reda, ne zmoti in pozabi, da je človeško življenje nedotakljivo. Konec koncev tega niti ni mogel vedeti, saj se je ravno včeraj pripeljal iz krajev, kjer je to pač običajna praksa. Pozabili smo ga izobraziti. Tako kot bomo pozabili izobraziti vse naše zanamce, ki si bodo v primeru želje za znanjem, morali to pridobiti skozi rjuhe tistih, ki imajo.

Vendar kdo danes še rabi znanje, če je pri nas lažje vzeti v roke mikrofon, ali fotoaparat in živeti kot mondenem svetu?

Mogoče pa je res že čas, kot pravi Miro, da dobimo žensko predsednico. Če je kaj res, je to sigurno najbližje resnici, saj nam to sporoča že sama narava. Konec koncev nam že sama oblika države narekuje v to smer.

PS.: Ne dvomim v sposobnost ženskega spola, dvomim v demokracijo.

Kapitalizem ali bolje rečeno, današnja masovna potrošnja vedno bolj kažeta svoj obraz na različnih področjih.

To, da so nas zmanipulirali do te meje, da se odločamo za nakup, ki koristijo zgolj prodajalcem, je že preraslo smisel omembe. Človek se s tem niti ne bi obremenjeval, če bi stvari, ki jih kupujemo imele neko dejansko vrednost in če se njihova kvaliteta ne bi slabšala.

Dejansko opažam padec kvalitete pri večini izdelkov, ki jih uporabljam. Danes sem o tem razmišljal med odstranjevanjem strnišča na moji betici. Ta obred opravljam nekje že sedem, osem let, odkar sem se prvič odločil, da mi je dekoracija nad obrvmi pač nepotrebna. No kot opažam zadnje čase, se s tem dejansko strinja tudi moja glava, saj se na mestih, kjer so svoje čase kraljevali tudi ˝kodri˝, pojavlja planjava, ki spominja na širjenje Sahare…

No, glede na to, da je to že kar neka ˝doba˝, je verjetno logično, da sem vmes preizkusil razno razne brivske preparate in načine odstranjevanja motečega. Preizkusil sem malo da ne vse ˝znamke˝ in ˝neznamke˝ in se že takrat odločil za Gillette. Glede na svojo učinkovitost, sorazmerno s ceno, je bila zame to takrat najboljša izbira. Vmes so se pojavile variacije z dvema, tremi in zadnja s štirimi rezili (za slednjo se nikoli nisem odločil, ker me ni prepričala).

Vendar pa sem začel opažati znatno upadanje kvalitete teh rezil. Predvsem v trajanju same britvice. Včasih sem z enim nastavkom ta proces opravil recimo šest krat, seveda za obraz in glavo. No in danes sem opazil, da ta proizvod ne morem uporabiti več kot tri krat.

Je že res, da verjetno lahko nekaj pripišem tudi ˝utrjevanju˝ samih dlak, vendar pa lahko tudi odštejemo tiste, ki so se odločile za samo uboj in se odselile za vedno. In to mislim, da uravna količino plastike, ki jo je potrebno odstraniti.

Ne glede na to, da ˝aloe vera˝ (tista nepotrebna gumica na vrhu), izgine že proti koncu drugega britja, se sama ostrina nastavka tako izredno zmanjša, da je že kar boleče.

Očitno je še vedno najbolj smiselno se zateči k starim metodam in bo potrebno nabaviti tisti Pravo britev, ki jo brusiš sam in traja skozi življenje. Ker en paket s petimi rezili na mesec, se mi dejansko zdi prekomeren strošek za tako banalno stvar, kot je odstranjevanje neželenih izrastkov, saj cena sama ni sorazmerna z njihovo kvaliteto.

Mogoče kdo ve, kje se danes lahko dobi britev?

Sinoči sem po dolgem času malce preveril GZ (glasuj zame), spletno stran, ki je bila v lasti podjetja, kjer sem bil nekaj časa zaposlen. O sami strani ne bi želel razpravljati, je postavljena s svojim razlogom in ima neko svojo funkcijo.

Vzel sem si čas in malce pogledal, kako komunicira današnja mladina in na kakšni točki je njihov dialog, kaj jim je pomembno. Konec koncev so to generacije ki prihajajo in bodo krojile naše okolje, ko bomo mi že bolj ali manj ujeti v svoje malo zatočišče, upam, da daleč stran.

Slike same, ne glede na to, da izgleda, kot bi obstajal nek ˝uradni fotograf˝, me niso zanimale. Zanimali so me znaki, ali tisto kar oni verjetno rečejo pisava. V naših pričetkih so ta način izražanja uporabljali zgolj n00bi (a noob or n00b is someone that lacks intellegance or common sense, noob is a word used only in the online gaming world) ali geeki in nerdi , ampak danes je to postal očitno izredno popularen način ˝smiselne˝ komunikacije.

Po drugi strani pa naletimo na veliko uporabe bivših jezikov naših južnih bratov znotraj samega slovenskega jezika. In to pri različnih profilih, od fantovskih, do dekliških, slovenskih ali neslovenskih posameznikov.

Moram reči, da se nisem prijetno počutil ob gledanju pisanega (ne vem če se temu lahko reče branje, ker če bereš, moraš razumeti pisano).

Za pokušino dva primera:

iyas sem zdai tu samo zarai tebe.. kr ko te poslušam se mi zdi da me nekdo v gllavo jebe. Celi layf se je suko sao okoli tebe ..

———————-

Ta Pupiqa tu na sLiki je moja biuša sošoLkaa (iyaap biuša ker so nas zadnje leTo deLiLi pa sMo zdaii pač razdeLjeni) No naii van poween ka ji je iMe TaDeJa… nJeni priiMek se začNe na O pa ma 6 črk sE ideMo visLice?? xD stavin ka Te v sLabij 3 minuTaj obejsiiN …ooK whaTeweeR…

———————–

In tega je neskončno veliko.

Ko gledam te zapise si ne morem misliti drugega, kot da nekaj ni v redu. Konec koncev sam nisem ravno ˝star˝, sem nekje vmes med generacijami, pa vseeno sem presenečen, kako močno se razlikujemo.

Kam je šla tista beseda, ki je imela vrednost, ki si jo iskal, da bi čimbolj barvasto opisal občutek ali misel? Ali je tudi to del ˝evolucije˝ in bomo ljudje komunicirali bolj kot ne ˝mašinsko˝? Z znaki, ki ne izražajo nikakršne topline, smisla, elegance, estetike?

Imam občutek, da bomo kmalu popravili Nietzschjevo misel, da je mrtev Bog in jo nadomestili z mislijo, da je mrtev človek? Ali bolje, sama civilizacija?

Ne vem zakaj se mi dogaja, da moje pisanje bolj ali manj postaja neko ˝pridiganje˝ o temni usodi bivanja, a žal se ne morem otresti misli, da stvari rastejo in prevzemajo. Kar je bilo še včeraj slučaj, je danes pravilo. Glede na to, da vsi vemo, koliko se danes sploh še bere tiste zadeve, ki so tiskane na nek papir in imajo trdo platnico, mislim, da stvar niti ni tako nedolžna.

In tako se lahko zgodi, da bomo izrinili vse kar smo tisočletja ustvarjali in nadomestili z impulzivnim nastopaškim individualnim izražanjem z namenom izstopanja. In kje se bo to končalo? Vse skupaj vodi k nekemu ˝poneumljanju˝, ki s seboj ne nosi nič drugega, kot počasno a vztrajno izginjanje umetnosti, lepote in smisla. In kako bo živeti tam?

Heh, že v mladih letih se počutim kot izumrli dinozaver. Zanimivo…

poiskati nekoga, ki jo ima v rokavu? Biti inovaviten ali uporabljati neke že izdelane rešitve?

To so vprašanja s katerimi se verjetno ukvarja vsaka oglaševalska agencija in podjetje, ki potrebujejo rešitev za promoviranje nekega izdelka…

Da je samo oglaševanje lahko umetnost, sem omenjal že v tej temi, zanima me pa predvsem koliko dajejo posamezniki na izvirnost oz. noviteto?

Uporabiti tujo že izdelano rešitev jo rahlo preoblikovati za lastne namene je sigurno najlažja izbira, ki jo lahko stori posameznik. Vendar pa je to dobro? Kaj sporoča tako podjetje ali posameznik?

Meni osebno to sporočilo deluje nekako ponižujoče za okolje v katerem živim, ponižujoče do slovenskih ustvarjalcev. Zakaj? Ker mi želi dati nek občutek, kot da smo nesposobni sami nekega potrebnega razmišljanja, neke ideje in inovativnosti. Čeprav se dejansko kaže drugače. Po drugi strani pa se mi pojavlja vprašanje kakšno je to podjetje že v samem srcu poslovanja in kam je usmerjeno, saj če uporablja nek oglas ali idejo, ki je bila že izdelana, za ta namen, potem ne morem reči, da je ravno inovativno…

Zakaj sem sploh pričel o tem razmišljati? Ker sem včeraj dobil v roke nek časopis, kjer je bila na zadnji strani slika, oglas za podjetje Mobitel ali za njihovo ponudbo instant internet. Do sedaj sem imel dejansko redke pomisleke o njihovem oglaševanju, saj so se mi njihove kampanje vedno zdele izvedeno natančno in odlično (razen kakšnih manjših zadev kot tista šipa v enem od znanih oglasov, ampak pustimo to…). Takoj ko sem sliko vedel, za katero umetniško delo gre in kdo je avtor…

Zakaj so potem tokrat uporabili tujo idejo? Sicer je že res, da se ideja vsebinsko pokriva in se nanaša na instant, vendar ali nimamo kreativcev (od toliko šolanih in laičnih), ki bi znali bolje? Ne ciljam na to, da je bila ideja ukradena. V kolikor je bila kupljena za uporabo, pa dejansko ne vidim smisla, ker sigurno ni bila poceni.

In kdo je avtor in kaj je original? Svetovno znana slika Warholova Campbell Soup, narejena leta 1962…

Kaj je poanta kopiranja? Tega nisem nikoli razumel in dejansko me zanima, če kdo ve za kakšne argument, zakaj bi to storil? Zakaj je ˝lastnik˝ rekel – ja, kopirajmo? Je pristaš Warhola in je to tribute? V tem primeru sem navdušen, vendar bi pričakoval omembo le tega…

Ali sem res prezahteven, kot mi nekateri očitajo? Ali res preveč kompliciram? Ne vem, zna biti res…

Človek se velikokrat znajde v situaciji, kjer dobi občutek, da ne more storiti čisto nič. Takrat se znajdem pred izbiro ali biti žalosten ali po drugi strani jezen. In ker nikoli nisem bil nagnjen k samo pomilovanju sem tudi danes jezen.

Vse skupaj se nabira nekje zadaj že kar lep čas, vendar včeraj je vse skupaj prešlo mejo, ki je pri meni izredno izredno visoka.

Beri naprej…

Beri več »

V prejšnjih objavah se je nekako skoraj vedno zgodilo to, da se je v debatah v komentarjih pričelo namigovanje, da prave Ženske obstajajo in da jih ni malo. Medtem, ko pravih Moških ali descev primanjkuje…

Glede na to, da sem ta vikend doživel zopet to ˝jamranje˝ bom ostal kar pri tej temi, konec koncev odnosi so pač nekaj bolj pomembnega v mojem življenju.

Pa vendar. Ali to dejansko drži? Ali je pravih Žensk res veliko in pravih Moških vedno manj, ali pa v ozadju tiči nekaj čisto drugega.

Meni se zdi druga opcija veliko bolj blizu. Zakaj? Ker opažam, da očitno ne gledamo enako, ter da mogoče moški malo premalo opozarjamo, naj se tako izrazim.

Kaj dejansko ženske pojmujejo kot prava baba, ali ženska z velikim Ž mi ni jasno. Na Vogarju, kjer smo imeli v petek delovni vikend, brain storming ( nevihta je bila in očitno je odnesla možgane ), sem zopet slišal to prispodobo, da ona pa pač je baba. Ker smo ˝sodelavci˝, delamo na enakem projektu, se mi ni zdelo smiselno spuščati v to z njo, saj bi moje kritično razmišljanje ustvarilo še bolj neprijetno ozračje, kot ga v neki meri že je, z drugimi razlogi…

Ta oseba je bila zase dejansko prepričana, da ona sodi med ti. Babe ali Ženske. Ampak dragi moji, poleg njenega prepričanja me o tem ni spominjalo na to čisto nič drugega.

Zato me zanima, ali je ta analogija razumljena drugače, ampak zgolj neko osebno prepričanje v lastne sposobnosti te še ne postavlja na pedestal. Kaj pa sam izgled? Ali je lahko ženska Baba, če je njen izgled podoben marsičemu drugemu, kot tistemu, kar pojmujem sam pod to noto? Ali ženske izpuščate ta atribut? Pa ne govorim o nekem ˝trendovskem˝ izgledu, govorim o babi, ki je čvrsta in ženstvena.

Zato me dejansko zanima kaj spada v ta komplet?

Kajti, če ne gledamo celotne slike, potem lahko kaj kmalu rečemo, seveda, ogromno je Bab… Ampak potemtakem je tudi ogromno descev. Če se omejimo samo na določene specifike, potem je lahko vsakdo zase najboljši (kar je seveda lepo in prav), vendar realnost je vse prej kot takšna, vsak kar se tiče globjega pogleda, kritičnosti in želje po biti boljši. Boljši od sebe.

Ali tudi moški dojemamo to Ženstvenost na enak način in nas zadovoljuje zgolj njihovo prepričanje v njihov prav in zaradi tega po večini molčimo? Molčimo zaradi tega, ker ne vidimo razloga za pritoževanje? Mogoče iz kakšnega tretjega razloga? In kdo sploh je pravi moški, oz. kaj vse spada v to vrečo, ki jo z mašnico zavijemo in odpakiramo ob božiču?

O čem se ves čas pogovarjamo? Ali ženske imate kak standard, po katerem bi lahko spravile v kalup to idejo o pravem Moškem in ali imamo moški tudi kakšno željo, ali nam je po večini vseeno?

Kajbi rade Babe?

Bili so časi, ko smo igranje iger jemali kot zabavo, kot trening naših psiho motoričnih sposobnosti in domišljije.

Naši starši tega početja niso odobravali, češ da gre za izgubo časa. A časi se spreminjajo. Močno.

Danes se z igranjem iger služi. Veliko. Najbolj odmeven primer trenutno je World of Warcraft, igra, ki jo preko neta igra okoli 8mio ljudi. Nekateri igralci nimajo časa, da bi dosegali rezultate in v sami igri napredovali, zato so se pojavile nove trgovine, kjer lahko s pravim denarjem kupujejo ˝zlato˝, ki ga potrebujejo, da napredujejo v samih stopnjah. Za kupovanje magije, orožja in kaj vem česa vsega še.

O tem fenomenu sem izvedel v izseku iz te oddaje. Zato sem vso stvar preveril tudi na netu in našel trgovino, kjer mi je ob pogledu na cene dejansko zastal um. Za 20.000 ˝zlata˝ v sami igri, je potrebno plačati $1,298.70…

S Second Lifom se je svet popolnoma spremenil… Ali je še smiselno oporekati svojim otrokom bivanje 15 ur na netu? Očitno ne… Ker se izplača, ker je prihodnost…

Svet se vrti v zanimivo smer. Ni, da ne bi pričakovali vsega tega, vendar hitro, prehitro se zadeve obračajo nekam, kar me osebno skrbi. Vedno več mladih, ki se spoznajo na tehnologijo, bolj kot starejši, postaja premožnih. A kapital vrti svet.

Kam se bo vse skupaj izlilo, če nas bodo vodili tisti, ki o življenju ne vedo nič? Kdo bo nosil odgovornost, ko vemo, da je za njo potrebno imeti izkušnje, znanje in čustva, ki se razvijajo z leti, z napredkom? Quo Vadis, Domine?

Na trenutnem dodatnem delovnem mestu imam dovolj časa za opazovanje okolice in ljudi. Njihovih navad, počutja, polnosti ali praznosti, vzvišenosti ali ponižnosti…

In med vsemi obrazi, ki jih vsakodnevno srečujem zadnje tri tedne je tudi gospodična Eva (ime je izmišljeno).

Eva je slepa. Od rojstva. Živi v hiši, v majhnem mestecu, ki ima ozko in lepo ulico. Vendar ona o tem samo posluša. Vedno je urejena, kako ji to uspeva, je še nisem vprašal.

Do sedaj sva se pogovarjala zgolj enkrat. Včeraj. Fasciniralo me je sobivanje nje in njenega psa. Ali bolje psice Mie. Večkrat sem ju gledal, kako hodita po opravkih, kako ji lastnica zaupa in kako zna viti Mia tudi muhasta. Sicer za daljše poti ima Eva druga spremstva, ljudi iz svoje ulice, ki so ji vedno pripravljeni pomagati, ampak po večini sta sami.

Pa sem vprašal Evo, kako ve kam jo Mia dejansko pelje? Z ukazom na pošto, se odpravita na pot, ki ni lahka. Malce sem si ˝privoščil˝ in hodil za njima nekaj korakov, ker me je zanimalo, kako vse skupaj funkcionira. Hodili sta po pločniku, ki ni ravno cvet tega namena (no ja, v Sloveniji smo), in Eva je morala biti pozorna na vsak šum, manjšo spremembo v okolju, da ne bi prišlo do nesreče. Ko je že na daleč slišala avto ali kolo, sta se ustavili in počakali, da ˝nevarnost˝ mine. čez nekaj časa sem se ji približal in ji povedal, da sem ju malce zasledoval, kar pa mi seveda ni zamerila. Z nasmeškom je rekla, da sem čudak… Verjetno ima prav.

Potem sva skupaj prehodila preostanek poti, saj me je zanimalo še nekaj stvari, čeprav najine poti nista bili enaki. Zanimalo me je tudi, kako ve, da jo pes vodi tja kamor mora in ali bi lahko začutila, da sta skrenila s poti?

Pravi, da te poti, ki jih opravljata sama, po večini pozna, zapomnila si je že vsako malenkost na cesti, luknjo, odškrtnjen robnik, svetilko ipd… Ampak, da bi pa jo lahko dejansko v nekem daljšem radiju Mia odpeljala na napačno mesto. Tega ne bi vedela. Vendar ji zaupa. Popolnoma. Ne glede na to, da se včasih sporečeta in da je Mia tudi muhasta psica, je to zaupanje tako močno, da je težko opisati z besedami, pravi. Konec koncev ji zaupa življenje. Vsak dan, večkrat.

Občudoval sem predanost živali, a predvsem sem bil navdušen nad zmožnostjo zaupanja človeka. Resda, veliko izbire sicer ni, a če pogledam svet okoli sebe in koliko si ljudje zaupamo med seboj, je slika rahlo izkrivljena. Smo ljudje dejansko na točki, ko se naša najgloblja elementarna prepričanja, kot je zaupanje, lahko vidi samo v takšnih primerih? Koliko nam sploh pomeni biti človek, ko nas živali prekašajo v lastnostih, na katerih naj bi temeljila ˝civivlizacija˝? Kam se danes naša vrsta lahko vpiše na seznamu ˝pomembnosti˝ živih bitij tega planeta? Zanimivi smo, ja…