Človek

Zadnje čase imam malo manj časa spremljati vse novotarije v vezi z blogi, danes pa me je presenetil naslov - Izberite tri nove hišne blogerje!

Opazil sem, da se nahajam na lestvici. Realne možnosti za zmago so seveda nične. Ne glede na to, pa bi rad odstopil že v samem pričetku: Odrekam se ponudbi ali pravici postati ˝Blogosov Hišni bloger˝.

Naj navedem nekaj osebnih pogledov in razlogov zakaj ne: 1. Ne želim obvezati in potem ne izpolniti podpisanega. 2. Ta dokončna ˝usmeritev˝ Blogosa, se mi zdi nesprejemljiva. Ker je usmerjena v masovno produkcijo brez vsebine. Ker za samim smislom ˝Hišnih blogerjev˝ ni nikakršne druge ideje, kot povečanje obiskanosti,branosti ter posledično višanje cen oglasnega prostora. Sicer proti temu nimam ničesar, vsak počne kar želi, ampak jaz se od tega distanciram… 3. Zdi se mi neprimerno, da so nas dali na razpis brez vprašanja in naše odobritve. Če so si že to dovolili, pa bi Človek vsaj pričakoval, da bodo omogočene vsaj direktne povezave in ne da so odstranjene. Mislim, da bi bilo pošteno, če nas že uporabljajo za promocijo, naj bo stvar vsaj toliko poslovna, da nam vrnejo ˝uslugo˝. 4. Bloga ne pišem za to, da bi bil ˝popularen˝. Pišem z določenim namenom, ki je daleč od tega, da bi bil usmerjen v neko široko potrošnjo ali večjo obiskanost. Še vedno gre zgolj za učenje komuniciranja, opisovanja in raziskovanja, na osebnem in drugih nivojih. 5. Če bi z blogi želel služiti, bi povabil 15 prvo uvrščenih in jim ponudil sodelovanje v obliki nekega agregat/časopisa – kot to počne Drugi Svet. Vsi bi načeloma lahko zaslužili več… 6. Ker se bojim, da bi dobil ˝kompleks Mojce Mavec˝ in se onečedil… 7…

8… 9… 10. Ker mislim, da si to zaslužijo: Fetalij, ker je zanimiv, deloven in prodoren. Zloba, ker ima tudi kaj povedati in način izražanja je dokaj primeren. Medijski, ker dejansko ima smisel.

–

Slika vir - http://www.mazziniano.it/referendum-fecondazione/

Naslednja, se mi zdi dokaj uporabna zadeva, je LOTOMAT.

Loterija Slovenije še nima možnosti vplačil preko interneta, verjetno ker se še ne splača. Vsaj tako predvidevam glede na populacijo igralcev te igre in njihove uporabe spletnih storitev. Pa vendar mislim, da bi bilo število igralcev večje, če bi omogočili 24 urna vplačila, na nek drugačen način.

Lotomat ne bi bil samostojna enota, temveč bi ga lahko vgradili v že obstoječeBankomate. Vse kar je potrebno je dodatna reža za skeniranje in odtis vplačila, ter primeren software, ki ne bi bil daljši od meta kocke pri C64.

Vplačila bi potekala preko že obstoječih Ba kartic, čitalec ali scanner, pa bi sliko shranjeval na disk, ali pa direktno pošiljal v center.

Glede na to, da so ponavadi na loterijah vrste, saj so v rokah samostojnih podjetnikov, ki pač nimajo dovolj za množenje delovne sile. In sam sem se nekajkrat zalotil, da sem želel vplačati, pa sem se ob pogledu na dolge obraze premislil…

Seveda, potrebno bi bilo raziskati trg, vendar mislim, da so stroški nadgradnje obstoječih bančnih avtomatov minimalni, prostora znotraj le teh je še dovolj (sem delal z njimi), kot že rečeno, sam software pa je kos torte… Sicer bi lahkole tega tudi dodatno zakomplicirali s kakšno opcijo naključnih številk, za tiste, ki niso izpolnili listka in se jim to ne da, bi pa mogoče kupili to srečko, čisto mimogrede…

V prejšnjem zapisu sem zapisal - Nekateri so celo mnenja, da če se na dvajseto stoletje ozremo kot celoto, lahko izpostavimo dve vrsti umetniških prizadevanj, ki sta nastali v tem obdobju: jazz in plakati.

To tezo zagovarjajo predvsem ljubitelji del Niklausa Troxler-ja, švicarskega grafičnega oblikovalca, ilustratorja in organizatorja koncertov.

Troxlerjeva dela so v osnovi konsistentna in kohezivna. Vsi plakati so iste velikosti, natisnjeni v istem ateljeju in imajo eno vodilno temo: jazz koncerte in festivale v Willisau. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da na Troxlerjevih plakatih vedno takoj prepoznamo avtorja, tudi če bi plakat videli brez spremnega besedila ali celo podpisa. Kar je še posebej neverjetno, ker Troxler pojme sodobnega oblikovanja in umetnosti vedno igrivo prestavlja s plakata na plakat, in tako ustvarja konsistentno raznovrstnost.

Prejel je številne nagrade, med drugim kulturno nagrado za osrednjo Švico (1982), dvaindvajset nagrad za švicarski plakat leta, številne nagrade švicarskega, ameriškega in evropskega združenja art direktorjev ter združenj tipografov iz New Yorka in Tokia.

Vir - Robert K. Brown, Reinhold-Brown Gallery, New York

Zgolj na kratko o avtorju samem, spodaj pa je nekaj njegovih del…

Vsake toliko se ˝ zmotim˝ in pritisnem na ta blog… Predvsem se to zgodi, ko preberem svojo blogrolo in pogledam na prvi strani Blogosa, kaj je še novega. Na žalost sem premalo pozoren in kliknem na temo, kjer je kar nekaj komentarjev, tako se zgodi, da sem nekajkrat celo prebral Dajanino pisanje.

Imam mnjenje o tem? Da, žal.

Na tem blogu vsak dan čakam, da bom zagledal na desni strani trenutni trendovski TO-BO-add oglas, z vsebino - Obiščite cerkev Svetega Jožefa, na Jasi…….

Dejansko se sprašujem, kaj ta ženska želi? Njeno pisanje je polno nekih nasprotij, po eni strani ˝ moralizira˝ kot star fajmošter, po drugi strani pa govori, kako manipulirati z bralci (naslanjam se na komentarje v tem tekstu in nekatere njene objave). Kadar jo berem imam občutek, da tistim, ki jih pozna, piha na dušo, novim pišočim, ki pa se z njenim pisanjem ne strinjajo, pa takoj pokaže kremplje.

Se mi zdi to hinavsko? Sigurno.

Moralno gledano je to zame to primer osebe, ki si postavlja lastne etične poglede nad vse, in je njeno razmišljanje izredno sporno.

Beri naprej…

Beri naprej »

Je oglaševanje namenjeno zgolj samemu sebi ali pa mu uporaba različnih umetniških prvin in umetnosti same, lahko daje nekakšno vrednost?

V njih je uporabljena glasba, uporabljena je velikokrat igra, tiskani oglasi so lahko ročno slikani ipd… Nekateri so celo mnenja, da če se na dvajseto stoletje ozremo kot celoto, lahko izpostavimo dve vrsti umetniških prizadevanj, ki sta nastali v tem obdobju: jazz in plakati.

Deloma se lahko s tem tudi strinjam. S tem namenom bom dodal novo rubriko, kjer bom poizkusil objavljati oglase različnih vrst. Nekatere bom postavljal zgolj zaradi ideje, druge zaradi koncepta, tretje zaradi umetniške vrednosti, itd… Koliko pa bo ocena subjektivna, boste pa prikazali v komentarjih.

Prvi je oglas WW Phateon - Shadow-Play (What Hands Can Do), ki je bil predstavljen januarja letos. Za celoten projekt je bilo porabljeno 500 delovnih ur. V njem vidim hudo idejo, močan slogan, jasnost sporočila in seveda je izvrstno narejen… Zame vreden pozornosti…

Pa vam?