Človek

21.09.2007 - Dan žalovanja

V petek je vlada razglasila petek za Dan žalovanja, na spomin žrtev umrlih v tragičnih vremenskih dogodkih zadnjih dni. Seveda sem to direktivo preslišal do večera, ko so me o tem opomnili prijatelji. Seveda mi je to skoraj vzelo večer, saj sem se takoj pričel ubadati z mislijo, kaj mi pomeni ta odlok. Vendar glede na to, da smo se odpravljali preveriti prenovljene prostore K4, sem nad to mislijo obupal. Do danes, ko sem zopet sposoben delne miselne dejavnosti.

Beri naprej… Zakaj obstaja ta dan? Da se spomnimo 6 oseb, za katere sam niti približno ne vem imen, in dvomim, da jih redko kdo, razen bližnjih znancev in prijateljev? Pa tudi, če bi imena poiskal, bi to pomenilo da jih poznam? Bi bilo to srčno in odkrito? Žalovati za nekom, za kogar niti nisi vedel da obstaja in krvavi, dokler ti to ne povedo instance? Ali ni to potemtakem žalovanje na ukaz? Ali niso čustva prvinska in se odvijajo sama po sebi? Sicer nadziranje čustev ni sabo znanje, predvsem tistih negativnih, ampak mislim, da tu ne gre za to…

Se pravi težko, da je ta dan namenjen temu. Vsaj sam ga ne morem dojeti. Lahko pa razmišljam naprej, da poizkušam poiskati pomen. Je namenjen spominu na moč narave? Tudi to bi dvomil, glede na dejstva, ki se dogajajo vsakodnevno nekje po svetu. No ja, plaz na Škotskem ni tako blizu, vendar pa je zame ravno tako oddaljen kot poplava v Železnikih. V obeh primerih je delovala narava in v obeh primerih je nastradal človek. In zame smo vsi ljudje, ni važno koliko smo oddaljeni. Meje so samo v glavah.

Če razmišljam tako, potem tudi ne vidim nekega smisla žalovanja, saj bi po vseh podatkih, ki jih imamo, človek lahko vsak dan žaloval za nečim. Svet okoli nas ni preveč usmiljen, temveč je težak in na čase celo krut, do nas ali drugih.

Če ne žalujem za posameznikom in ne žalujem za močjo narave, s čim naj se potem poistovetim? Vse kar še ostane so materialne stvari. No o tem pa sploh ne bi izgubljal besed…

Vmes, ko sem pisal in razmišljal, sem preveril, komu dejansko je bilo žalovanje dejansko namenjeno. Kot pišejo mediji, točno tem šestim osebam. Ampak sem vedno bolj zgubljen ob tej misli. Ali sem mogoče apatičen? Ne vem, kako naj se poistovetim, ko se stvari okoli nas niso spremenile? Kako naj čutim, ko nihče okoli mene ne daje vtisa, da čuti? Po drugi strani pa kaj bomo s tem dosegli? Na kaj opozarjamo? Da ljudje umiramo? Da je narava vsemogočna?

Pred mesecem smo imeli prometno nesrečo v Ljubljani, kjer je umrlo sedem oseb. Zakaj nismo žalovali takrat? Tu bi videl smisel, saj bi vsaj tisti dan mogoče vozili bolj umirjeno in bi žalovanje dobilo težo. Ker bi za njo stal dejansko smisel in ne ideologija, ki človeka na vsakodnevni bazi pošilja na tlako, nato pa se želi odkupiti z gesto, ki nima ne repa ne glave. In nenazadnje, zakaj dan žalovanja?

Zakaj ne bi imeli dan ŽRTVOVANJA? Zakaj ne bi vsak državljan tisti dan ˝žrtvoval˝ vsaj štiri ure svojega časa in na svoj način pomagal svojcem žrtev ali tistim, ki so v tem neurju nastradali? Mogoče ne samo njim, mogoče tudi sebi in bi na ta dan vsi, ki živijo v kakršnih koli ogroženih področjih storili tisto, kar opozarjajo strokovnjaki in mogoče za naslednjič pripravili teren?

Narava bo udarila ponovno, o tem ni dvoma. Mogoče bi na dan žrtvovanja lahko vsi prebivalci pokazali pravilno solidarnost in namenili štiri ure svojega delovnega časa in podarili izkupiček tistim, ki potrebujejo? Ali ne bi bilo to bolj človeško? Mogoče pa bi se na dan žrtvovanja moral vsak posameznik opravičiti trem ali štirim ljudem, ki jim je storil slabo v zadnjem letu… Žalovati? Sam žal ne morem, ker gledam na smrt kot del življenja. Da bi sočustvoval s svojci bi bilo ravno tako hinavsko, ker potem bi negiral prvotno izjavo. Vseeno pa sem misli, da bi lahko pa pomagali z bolj aktivno vlogo, če bi končno stopili skupaj. Ali pa bomo čakali, da udari bližje nas? Ampak očitno je žalovati lažje, saj zahteva manj misli in napora… Pa ne razumite me napačno. Tragično je vedno, kadar se človek ne počuti najbolje, ampak pasivnost ni nikoli prinesla pozitivnih rezultatov…