Človek

Pa naj kar pričnem z zadnjo.

Zadnjič sem razmišljal o tem, kako skrbimo za svoje ostarele občane. Ko sem razmišljal o tem, kako bi lahko zadeve izboljšale sem se spomnil na darilo, ki mi ga je podarila prijateljica za letošnji osebni praznik.

Njen predlog je bil, da me za rojstni dan pelje kamorkoli, početi kar koli. To je bilo mišljeno za dan po praznovanju, na dela prost dan. Ker je bil prejšnji večer ˝dokaj˝ utrujajoč, sem si zaželel sprehoda po vinskih goricah, dobrega vina in domače hrane. Zato sem predlagal, da se odpraviva na Dolenjsko, malce na oddih. V oko mi je padlo ime kraja Mokronog, zato sva se odpravila tja. Hodil sva po goricah okoliških vasi. Bil je čudovit sončen dan. Ko sva prišla na hrib, sva sedla v travo in poslušala tišino. Bil je čudovit občutek.

Tako sem nekako ˝povezal˝ te dva dogodka misli v celoto. Dolenjska je dokaj ˝prazen˝ a izredno dostopen in naravno lep del Slovenije. Dejansko me je prevzel občutek, da bi tam mogoče preživel zadnji del svojega življenja. In tako se mi je pojavilo vprašanje ali ideja.

Ali ne bi bilo smiselno postaviti bivalne prostore za upokojene državljane nekje tam? Klima je ugodna, prostora za sprehajanje je ogromno, lepo je, mir, tišina, vinogradi. Stanovalci bi lahko sodelovali v vinogradih po svoji zmogljivosti, lahko bi imeli celo svojo trto in kakšno ˝posebno˝ vino, s prodajo le tega pa mogoče celo pokrivali del stroškov bivanja? Seveda ob primerni pomoči.

Če pogledam ˝domove˝ tu pri nas, so to dejansko ˝hiralnice˝. Od glavnega cestišča so oddaljeni kakšnih 50m, se pravi še na stara leta morajo dihati izpušne pline. Ni čudno, da so po večini kar v notranjih prostorih.

Če pogledamo ZDA, od katerih pobiramo večino idej, je tam to že urejeno. Del Floride je že desetletja kraj, kamor starejši odhajajo na zaslužen počitek.

Pri nas bi bilo to še bolje. Razdalje niso tako velike, cestna povezava je dobra. V kakšni uri si lahko že na obisku pri svojih starših. Ta miren, naravni prostor je pravi raj, da se babica in dedek lahko družita s svojimi vnuki, saj ni nevarnosti prometa, betona in vseh podobnih nevšečnosti, ki prežijo na nas v mestih.

Glede na dejstvo, da je v današnjem času težko skrbeti za ostarele na domu, in da so domovi v mestih ne zaželjeni, se mi zdi primerno, da jim najdemo čim boljši prostor na tem svetu, kjer bodo lahko po želji tudi koristni in bodo živeli v naravi, kamor človek tudi spada. Veliko aktivnosti ponuja narava…

Pa tudi sama Dolenjska ne bi bila več tako ˝osamljena˝. Kot pika na i so tudi cene samih zemljišč v teh krajih, saj vrednosti ne dosegajo niti tretjine cene v mestih. Se pravi bi bili posledično tudi stroški bivanja lahko do neke mere nižji.

Kot sem že omenil, sam se ne bi branil preživeti konca nekega obdobja v goricah, s knjigo v eni in kozarčkom dobrega vina v drugi roki.

Objavljeno 27.08.2007 ob 12:04 pod Razmišljanja, Skupno . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.