Človek

Včeraj sem si ogledal ta film, ki me je spravil do raziskovanja o resničnosti njegove vsebine.

Film namreč govori o mestecu Ciudad Juarez, ki leži v Mehiki, točneje na meji z ameriškim mestom El Paso v Texasu. Tam obstaja ˝prostocarinska˝ cona, kjer v nemogočih razmerah živi skoraj dva milijona ljudi, po večini žensk, ki so zaposlene v tamkajšnjih tovarnah, ki izdelujejo tehnično in drugo robo. Za svoje delo so plačane od 3-5 $ na dan.

Te ženske niso zaščitene na nikakršen način, ljudje so prepuščeni iznajdljivosti na razne načine in tako se je pojavil tudi ˝fenomenu poboja˝mladih deklet. V dokumentih organizacije Inter-American Commission on Human Rights je zapisano, da da gre po večini za ženske med 17 in 21 letom, nekatere so študentke, večina pa Maquiladora (delavke v tovarnah tujcev). Pogrešane žrtve večinoma prijavijo svojci, največkrat takrat, ko najdejo njihova trupla, ki so jih iskali po nekaj mesecev. Dekleta so zakopana v puščavi, na njih pa so znaki posilstev, zlorab, mučenja in pohabljanja…. Številke, o katerih se govori so grozne…

Najprej sem naletel na neke stare informacije, ki so mi kljub svoji grozoti prinašale neko upanje in pošteno povedano tudi delno olajšanje, vendar temu ni tako. Ampak globje sem kopal, bolj me je bolelo.

Prvotne informacije, ki so dokaj javne in so na ˝razpolago˝, kažejo na neko številko, ki pravi, da je od leta 1993 bilo umorjenih okoli 340 žensk, in okoli 100 jih je pogrešanih. Vendar je očitno, da se resnico seveda skriva.

Amnesty International, je objavil nove podatke, kjer navaja, da je od februarja 2005 do danes najdeno 370 novih trupel, medtem ko je vsaj 400 žena, deklet in mater še vedno pogrešanih. Koliko je resnična številka verjetno nikoli ne bomo izvedeli in če sem pošten, niti ni toliko pomembno. Močno žalostno in zaskrbljujoče je, da se to sploh dogaja…

Seveda se vse korporacije distancirajo od samega problema, državotvorni organi prikrivajo dejstva, mediji p tem govore a premakne se le malo… V vseh letih je bilo priprtih okoli 90 domnevnih storilcev, a podatka o tem, koliko je bilo obsojenih seveda ni.

Človek se zopet vpraša, kaj se dogaja? Kam gremo? Je sploh še komu mar za kaj? Velike Ameriške in druge tuje korporacije se seveda s tem ne ukvarjajo, čeprav gre za njihove zaposlene, ampak očitno je ˝mase˝ dovolj, da se z njimi dogaja kar če, saj je pribežnikov iz velikih revnih mest kot je Ciudad de Mexico vsak dan več. Amerika kot ˝svetovni policist˝ se bori na oddaljenih področjih, kjer ima drugačne interese v imenu ˝demokracije˝. A na njenem pragu se dogaja Harvest of Women : Safari of Mexico, kot je svojo knjigo poimenovala Diana Valdez Washington, novinarka s tega območja.

V imenu kopičenja kapitala so žrtve očitno zanemarljiva dejstva, ki se pišejo v statistiko in nas ne zanimajo. Obrazi, ki izginjajo očitno niso ljudje, so sredstva za doseganje ciljev, v vojni, kjer je vse dovoljeno. V vojni z zlom, kjer je morala moč in je prilagodljiva tistim, ki moč imajo, je človek nepomemben faktor v razvoju civilizacije. Civilizacije, ki je z evolucijo svojega otroka - človeka - rodila iz lakote, da ga bo na koncu pojedla, ko bo prišel njegov čas.

Objavljeno 25.07.2007 ob 13:08 pod Aktualno, Razmišljanja . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.