Vse najboljše, gospod Josip
Na današnji dan smo nosili štafeto. Pred mnogimi leti. Tudi po njegovi smrti. Zadnjič je prepotovala bivšo Jugoslavijo leta 1987, pod imenom Prižgite Luč. Enkrat sem bil celo sam udeležen te ˝časti˝, kot pripadnik atleskega kluba, sem jo nosil skozi del svojega krja. Vendar takrat je Josip že preminil.

Mogoče je beseda v naslovu napačna, vendar v današnjem času bi bilo težko reči tovariš, saj socializma ni in tudi tovarištva ni. Danes smo individualisti, ki se po večini sramujemo
svojih korenin, ne glede na to, od kod izviramo. Ideološki pogledi so se spremenili, ne vlada več človek, temveč denar.
Danes so ˝velikani˝ subtilni proizvodi mašinerije, ki obstaja z namenom zasužnjevanja misli in potrošniške pasivnosti. Kdor ima več, ima besedo.
Danes nam ne ukazujejo več. Danes nas ˝operejo˝, da imamo nek fiktivni občutek svobode, neke kvazi izbire in praznine. Danes je uspešen tisti, ki opehari. In če nas opehari na nepošten, nezakonit način in si pri tem nabere zalogo denarja, mu je oproščeno, saj je zakon na strani bogatih. Kdor ima veliko, bo dobil več, tisti ki nima nič, več niti ne potrebuje. Smo sužnji korporacij, lastnega napuha in nečloveškosti.
Danes ne pripadamo. Saj ne smemo. Ker vlada tekmovalnost, se moramo boriti proti vsem. Vsi so naši tekmeci, vsi so naši sovražniki. Konkurenco je treba uničiti in prevladati na trgu. Danes vlada mrtva stvar. Stvar brez čustev, ki nima nikakršnega smisla, razen množenja in kopičenja.
Mogoče se marsikomu zaradi tega kolca po časih, ko so stvari imele nek smisel, ko so pripadali nečemu višjem, kot so sami, saj vsakdo ne zna ali noče biti bog. No ja, ali jim lahko zamerimo njihovo človeškost? Ali smo sploh lahko vsi bogovi?
Bil je socializem, veja komunizma. Bil je Jugoslovanski, drugačen, kot je bil drugje. Tako kot so bile različice povsod rahlo drugačne. Marsikdo mu očita tiranijo, samo vlado in druge pomanjkljivosti, ki jih seveda najdemo tudi danes. Svet je enak, ljudje so enaki, sistem je drugačen.
Nekateri mu očitajo samodržo, preganjanje drugače mislečih in podobne nevšečnosti, za katere menijo, da jih danes ni. Da je danes demokracija. Vse lepo in prav, ko se ne bi motili. Danes te ne zaprejo apriori, temveč te najprej onečastijo, ti poberejo vse, tožijo in na koncu tudi zaprejo. Ali pa te pustijo na ulici, kjer ti nihče več ne pomaga, saj sistem zahteva, da se gleda drugam.
Danes ljudje mislijo, da ima njihova beseda težo, vendar težo ima zgolj denar in denar odloča o naših mislih. Ker smo napredovali do te meje, da vemo kako deluje ponavljajoča se misel in kako se le to proda. Lahko kričiš vendar te nihče ne sliši, ker se slišijo tisti, ki imajo močnejši glas. Tisti, ki ga kupijo…
Dejansko ni nič drugače, razen pripadnosti. Danes se imamo vsi za posebne, drugačne, boljše in oh in sploh, dokler nas ne presenetijo prva zaprta vrata, ko na njih potrkamo. Ko je plača premalo za položnice, ko se podjetje odloči, da bo svoje poslovanje preneslo v države, kjer je delovna sila cenejša, ko lastnik odpusti 50 delavcev, saj mora kupiti novo jahto. Ker mora ostati v igri. Ker je Player.
Tudi Josip Broz Tito je bil player. Edinstven. Mogočen. Uspešen. Spoštovan. Cenjen. Tako pri ljudeh, ki so bili na dnu, kot pri ljudeh, ki so spreminjali svet. Bil je upornik slovensko-hrvaškega rodu. Upornik, ki je bil zaradi lastne misli preganjan in zaprt.
Britanski zgodovinar Alan J.P. Taylor, mu je nadel ˝naziv˝ - poslednji Habsburžan.
Bil je priučen ključavničar, ki se je uprl nacistom.
Ostalo je zgodovina.
Dokumentarec, ki je nastal pod taktirko Janje Golovac je izreden prikaz Tita kot osebe, človeka, ki je znal živeti, ki je obvladal ˝prodajo imagea˝, ki je imel izvrsten PR. Pa vendar je bil tudi pod vplivom ljudi okoli sebe. Ljudi, ki so na svojo roko počeli stvari, za katere mislimo danes, da jih je zagrešil on.
Poglejte si ta dokumentarec in spoznajte Josip Broz Tita, človeka, katerega bi drugi narodi čislali, pri nas pa se ga sramujemo…





26.05.2007 ob 11:31
Sem tekla zraven štafete s šopkom v roki… Titeja takrat že ni bilo več…. ostal pa je prelep spomin