Človek

Pravkar sem si ogledal film The Queen, režiserja Stephena Frearsa. Film je dobitnik Oskarja, mislim, da zasluženo, vendar namen današnjega pisanja ni sam film, vendar dogodek, na katerega sem se spomnil in me je ponovno spravil v to voljo, katere se poskušam izogibati kot hudič križa ali Kraljica Diane…

Spomnim se, da je ob smrti te nepomembne osebe, neke svetlolase Diane, ki je bila nekaj časa poročena v angleško kraljevo družino, nastala cela revolucija, ampak se takrat nisem zavedal, da je bila to tako ˝velika˝ zgodba. Pač v življenju si sam izbiram ljudi, katere spoštujem in informacije, s katerimi si polnim glavo…

Vendar sem se ob filmu kmalu spomnil posnetkov, ki sem jih takrat opazil, vendar ne registriral…

In kakšne občutke mi je vzbudil film? Žalostne, izredno žalostne… Neko dekle, za katero redki vedo kakšna je v resnici bila, vendar jo vsi poznajo iz medijev, kot ˝princeso˝. In na koncu po Blairjevih besedah (če gre verjeti filmu, celo besedah njegovega PRja), kot princeso ljudskih src? Ali je bila resnično princesa in ali je bila princesa ljudskih src? Ne eno ne drugo ni bila. Princesa ni znala biti, zato so jo napodili iz kraljeve družine. Ker je bila preprosto ˝kmetica˝, nezmožna ceniti tradicijo, zgodovino, veljavo in smisel obstoja takšnih in podobnih institucij. Princesa ljudskih src? Ja princesa medijev. Kar danes pomeni eno in isto. Seveda se bo našel nekdo, ki bo oporekal z argumenti, da je pomagala lačnim tam, ubogim tu ipd. traparije, vendar vsak ki vidi dlje od svojega nosa ve, da je to vse skupaj igra, ki jo igrajo ˝popularni˝ ljudje, z namenom pridobivanja poznanstev, lastne prepoznavnosti in financ, da ji ni bilo potrebno nič drugega početi. Že res, da je bila ˝koketa˝ in da je omrežila princa, vendar več kot to ni bila. Bila je produkt medijev, bila je angleška Merilyn M.

Samo poglejmo si slike iz Afrike, kjer se sreča z revnimi, lačnimi otroci. Njen obraz je enkraten, s popolno namazanimi trepalnicami in ustnicami, v prostoru, kjer primanjkuje vode… Vsak njen posnetek je naštudiran, vsak gib priučen. In takšne mediji obožujejo, saj so jim naklonjeni. Ker se medijem ne splača ukvarjati s tistimi, ki bi si to potencialno zaslužili, ko pa imajo igralko, ki jim je pripravljena večati prodajo iz dneva v dan. Sama poskrbi le še za kakšno kontraverznost in ˝neprevidnosti˝…

Marsikdo si misli, ja pa kaj, ženska je obvladala svoj posel, mediji to morajo početi, če želijo obstati…

Sam mislim, da to ne drži, kdor si je ogledal ta dokumentarec, je videl, kako se to počne in da dejansko bi se enaka metoda uporabila v katero koli smer. Vendar pustimo to.

Kar me najbolj žalosti, je bil pogled na množico, ki je doživljala ˝travme˝ zaradi tega dogodka, in kot posledica vsemu, je morala kloniti celo kraljica… Kaj je tu narobe? Narobe je to, da mediji ne spoštujejo ničesar in nikogar in posledično tudi množica ne. In kako se lahko temu uprem sam, če se ni mogla celo kraljeva družina, ki je morala zanemariti svoja načela, zato da je ustregla nekim posameznikom, ki iz pisarne vlečejo niti in se ne sprašujejo, kaj počnejo, ker so sami večja drhal, kot množica, ki jim sledi.

Ko sem gledal film Idiocracy (film je obupen, tema je dobra), ki na svojevrsten način predstavi do česa utegne priti, če bo človeštvo nadaljevalo s svojim početjem. Vsa umetnost, vsa inteligenca bosta izumrli, kot je dobro prikazano v filmu, saj ljudje, ki razmišljajo imajo vedno manj otrok, pa tudi če jih imajo, bodo slej ko prej morali podleči vsej tej neumnosti, ki je okoli nas…

Pojavlja se mi vprašanje, zakaj moram jaz sprejeti vsakogar, mene pa nihče ne? Dokler si množica in slediš temu kar dogaja, si koristen, si občudovan, dokler z ljudmi manipuliraš, te ljubijo, ko pa jim pokažeš pravi obraz pa te gledajo z viška. Da, ljudje imajo rajši laž kot resnico, ker resnica boli. Vem, ker sem to počel… Ampak človek pride do točke, ko si reče, pa je to smiselno? Ne vem, meni ne.

Zakaj? Ker mi je iz dneva v dan težje vijugati med tistim, kar je potrebno narediti in tistim, kar čutim, da je prav. Okolje me sili v neko smer, ki je polna manipulacije, a neka notranja sila mi govori, da je ta pot napačna… Da moram ostati zvest sebi, ker se zaradi tega ˝ljubim˝ in se spoštujem. Ker sprejemam odgovornost za svoja dejanja. Ker ne morem več nazaj.

Ignorance is bliss. Res je. Če se vsega tega ne bi zavedal, bi mi bilo lažje. Ker znam. Ker bi mi lahko zgolj nebo postavljalo meje. Vendar ne gre. Ko je potrebno to storiti, me zmanjka. Ker bi rad mirno spal, ker bi rad lepo izdihnil. Ker čakam smrt, katera sigurno pride, ampak mirno umrejo zgolj tisti, ki so si ostali zvesti. Ki so ostali zvesti svoji vesti in sočloveku. Ki se lahko pokesajo grehov, ker ˝jim oče odpusti˝ , ker niso vedeli. Ampak jaz vem. Če bi rekel, da ne vem bi se zlagal. Ker čutim. Ker čutim, kaj je prav in kaj ni. In to kar se dogaja sigurno ni.

V takih dneh se sprašujem, kaj naj? Ne kaj je smisel. Zgolj samo, kaj naj naredim, da me ne ubije rak, da mi ne zastane srce, ali konec koncev si ne sodim sam… No ja to zadnje sigurno ne, pa vendar, kje je rešitev? Kje je učitelj, ko ga človek potrebuje? In danes se predvsem sprašujem, kje je učitelj, ko ga potrebuje človeštvo? Oh ta moj obstoj, ki nikoli ne bo upravičil vloženega… Grem. Grem poiskati uteho v umetnosti, dokler jo še imamo… Ars longa, vita brevis.

Objavljeno 24.04.2007 ob 23:24 pod Skupno . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.