Španske romance na moj način…

To pisanje se nanaša na blog lasnika leilaindino, kjer sem se preveč vživel in povedal veliko več, kot ju verjetno zanima… Zato bom nadaljeval razmišljanje kar tukaj…

Kdor ne pozna zgodbe, je čisto enostavna. Pač nek fant pričakuje otroka s svojo punco, s katero živi v ˝idiličnem˝ razmerju, dokler se ne pojavi Femme Fatale, ki mu življenje postavi na glavo. Svojo deklico začne zanemarjati, ji lagati, da si ukrade trenutke, ki jih preživlja z novo izbranko na wcju… Stara zgodba iz španskih nanizank z novimi vlogami…

In njuna situacija je pripravila do tega, da zopet razmislim o tem ali je bolje prevaro zamolčati ali je bolje ostati zvest sebi in pošten do sočloveka, s katerimi deliš občutke.

Na njuno pisanje se je odzvalo mnogo blogerjev z različnimi komentarji, svoj lonec sem prislonil tudi sam,vendar se je Leila odločila braniti pred našimi moralnimi napadi z naslednjim komentarjem:

(citat je vzet z bloga Kiše Jesenje, kjer si lahko ogledate celoten roman…)

Sicer sem bila na začetku na drugem stališču, ampak bom vseeno nekaj dodala k vsem tem komentarjem. Sem pričakovala mešane odzive kot sva jih tudi dobila. Mogoče ste nekateri pozabili, da piševa zgodbo za nazaj. Od takrat do danes se je še marsikaj zgodilo, kar bova postopoma povedala in razkrila.

Pogledala pa sva resnici v oči že oba. Večkrat. Neštetokrat sva se že morala “zagovarjati” pred vsemi mogočimi očitki, kritikami in grdimi pogledi. Poanta je, da se ti življanje lahko obrne v momentu. V sotinki sekunde ni več isto kot je bilo. Potem se vprašaš ali greš lahko nazaj na to kar si imel prej in si verjel, da je sreča in vse kot mora biti. Če je odgovor DA, pač počakaš, da sanjarjenje / simpatija / zaljubljenost mine. Odločitev posameznika. Če pa ugotoviš, da NE moreš več nazaj k prejšnjemu partnerju, na način kot si bil do takrat, potem greš pa lahko samo naprej. Druge poti pač ni. Tako je bilo tudi v najinem primeru. Oba sva ugotovila, da ne moreva več nazaj in da si pač želiva naprej. Skupaj. Tu se najina zgodba razlikuje od ostalih afer, ki bazirajo zgolj na strasti pa obljubah “saj se bom ločil”, ampak ženi ne pove nikoli za ljubico… To so težke odločitve in situacije, nikomur jih ne privoščiva. Nikoli več si jih ne želiva izkusiti. Upam, da jih nihče od vas nikoli ne bo. Če pa jih boste, se boste prav tako morali soočati s takimi odliočitvami in živeti z njimi. Ne glede na to, kako se boste odločili.

Žal je to zame izredno slab izgovor… Da je to situacija, ki se je na podoben način zgodila že vsakomur je jasno. Tudi sam sem ˝varal˝ in tudi sam sem bil ˝prevaran˝. In za to dejanje za mene ni opravičila, ker ne more biti. Ker je to človeško. Ker ni bilo storjeno nič napak. Ker nisem institucionarno veren in je moja moral malce prirejena času in kraju…

Vendar pa je nedopustno samo NESPOŠTOVANJE! Ta strah pred sprejemanjem odgovornosti za svoja dejanja je nedopusten.

Prevaraj me. Vendar mi prepusti izbiro, ali bom to sprejel ali ne. Dovoli mi dostojanstvo. Ne glede na to, ali me boš zapustila ali pa je bilo zgolj zapolnjevanje lastnega ega, skozi nekoga drugega.

Bodi Anais Nin, saj ne veš, mogoče sem pa jaz nezavedni Henry Miller…

Česa se bi človek bal? Tega, da bo izgubil tisto, kar niti nima? Človeka si nikoli ne moreš lastiti, pa čeprav si domišljamo drugače. Ljubezen je svobodna. Osebo ljubimo zaradi njene posebnosti in ne zaradi lastne interpretacije tega posameznika… Kdor je z nekom z namenom, da ga bo po svoje oblikoval ali preusmeril, se močno moti, saj nikoli ne bo mogel doživeti polnosti te osebe, kot bi jo lahko, če bi jo zgolj sprejemal.

Pa recimo, da bi one dva zamolčala to dejanje, ker se ne bi obneslo, kaj bi se zgodilo? Nič, on bi se vrnil k svoji prvotni izbranki, nekaj časa bi ga pekla vest, nato bi vse potisnil v nek delček svoje podzavesti, kjer bi vse skupaj ostalo. Pa bi se tu končalo? Seveda ne. Glede na to, da je izvršil ˝popoln zločin˝ bi ga mogoče zopet kdaj zasrbelo (ker potem do nove izbranke ni čutil drugega kot spolno slo in je to pač njegova osnova), ali pa mogoče tudi ne. Vendar se stvar nikoli ne pomiri. Pride dan, ko bi bila zopet srečna, se sprehajala z otrokom po ulici in bi ona pogledala kakšnega mimoidočega ali dva. To ljudje pač počnemo. Pač narava… Takrat pri njem udari misel na to, da je ta ˝popoln zločin˝ dejansko izvedljiv in se prične ljubosumnost. Brez vsake osnove…

Ne to ni način in ne tu niti ni smisla. Človek mora biti iskren do sebe in do sočloveka, če želi z njim sobivati, če želi imeti življenje polno in se ne ozirati na svoje napake. Ker tako ostane svoboden. Mogoče izgubi osebo ali dve v življenju, vendar najde osebo, ki ga sprejme v celoti in to je ljubezen in to je smisel. Vse ostalo je igra, ki jo igramo vsepovsod in če jo igramo tudi pri ljubljenih, se nikoli ne odpočijemo, nikoli ne živimo. Verjetno se tudi hitreje postaramo. Ne vem, samo razmišljam. Razmišljam in pišem. In se ne bojim. Njim štirim pa želim vso srečo pri sobivanju in čim manj preizkušenj, ki jih ne bodo mogli sprejeti…

  • Share/Bookmark

5 odgovorov na “Španske romance na moj način…”

  1. 1 Radvanjec Radvanjec
    13:26 - 16.04.2007

    Aplaudiram na napisano. Človek, ko bi to prebrala moja bivša bi bilo odlično.

  2. 2 NeMirna NeMirna
    09:24 - 17.04.2007

    :) Človek, opazila sem, da sva zašla nekako v isto smer. Me veseli, da moje razmišljanje le ni tako zelo osamljeno v današnjem svetu.

    LP NeMirna

  3. 3 Človek Človek
    11:28 - 17.04.2007

    NeMirna in Radvanjec… ne nismo osamljeni… samo zelo malo nas je…

  4. 4 čivka čivka
    18:07 - 18.04.2007

    Odlično napisano Človek! Živi in pusti živeti, čuti in pusti čutiti in nenazadnje občuti in pusti občutiti!

  5. 5 Človek Človek
    01:48 - 19.04.2007

    Ma čivka saj vemo, da je življenje enostavno, zato ga pa radi kompliciramo :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !