So leta minila

Zadnje čase malce manj pišem, predvsem zaradi tega, ker me je vreme prepričalo, da sem se predal naravi in uživanju v slovenskih lepotah, kjer se razmišljanje umiri, včasih celo zastane.

Nato je prišel vikend, ko smo se srečali stari znanci. Bivši sošolki sta zbobnali na kup generacijo, ki je tiste dni veljala v Linhartovem mestu za kontraverzno. Generacijo, ki je brez prošnje ali namiga, bila deležna izrednega presenečenja s strani gostinca Markota iz Linhartovega hrama. Samoiniciativno nam je namreč pripravil slavnosten zaključek šolanja, ki smo ga takrat raztegnili v dvodnevno zabavo. No ja, z Domnom sva vztrajala malce dlje.  Verjetno je bila to posledica tega, da nam ta prostor ni bil zgolj alma mater, temveč včasih kar cela mama… Bil je to čas veselja, brezskrbnega raziskovanja, dobre volje in neobremenjenosti. Bil je to čas, ko smo ustvarjali in sanjali.

In tako smo se po več kot ducatu let zopet sestali. Sam se sicer nisem udeležil samega pričetka, saj mi čas ni dopuščal, tako sem pokukal v prostor kakšni dve uri kasneje, kot je bilo dogovorjeno.

Ko sem vstopil v sam prostor, so ravno stregli glavno jed. Obstal sem sredi sobe zbegan, verjetno zaradi utrujenosti, ki so mi jo zadali slovenski hribi, malce pa tudi zaradi razporeda sedežev, ki je bil skoraj identičen slikam iz mladosti. Gledal sem okoli sebe, v trenutku prepoznal nekaj obrazov in občudoval tišino ki je nastala, saj mene ni nihče spoznal… Seveda dokler nisem izustil: ˝Kaj je banda.˝

Prostor je zaživel, padali so pozdravi, vendar sem jih prepričeval, naj se ne pustijo motiti pri jedi, tačas pa si jih bom sam malo ogledal. Prvi vtis je bilo vprašanje, zakaj nas je toliko malo? Prišla je polovica ali pa še to ne…

Sedel sem med dekleta, ali bolje rečeno žene, kar mi ni najbolj jasno, saj sem sam še zelo daleč od tega mišljenja in jih gledal. Tam je bil prost stol. No ja, saj kamorkoli bi se usedel, bi sedel med dekleti, saj nas fantov že v sami šoli ni bilo veliko, prišlo pa nas je še manj…

Nato so pričela padati vprašanja. Kje sem, ali sem poročen, ali imam otroke… Na množico vprašanj so bili seveda odgovori zgolj ne, saj se še nisem aklimatiziral, niti prvega cigareta nisem pokadil, kaj šele spil naročenega terana. Ko je cigaret dogorel, pa sem sam pričel z zasliševanjem. Saj to je poanta tega druženja mar ne? Da vidimo, koliko smo plodni, koliko smo sposobni poiskati partnerja, ga zvezati in obdržati, kakšne so naše službe in kdo se koga sploh še spomni. Tako pač je, vsaj na pričetku…

No tako sem izvedel, da smo ostali zgolj trije, ki smo brez otrok, družine, da so nekateri izredno predani delu in reševanju življenj, drugi so pač samo zaposleni itd… Debate so bile po večini prazne, saj se je preveč časa vrtelo okoli otrok, urejanja hiš in bivalnih prostorih ipd… Zato sem si naročil še en glaž in raje poslušal in opazoval. So se ti ljudje kaj spremenili ali ne? Seveda. Vendar na zanimiv način. Napovedi, ki smo jih z nekaterimi sošolci imeli ob zaključku šolanja, so se po večini uresničile, vendar pa smo zaznali tudi močne preobrate.

Energija prostora je bila dobra, navkljub izbiri restavracije, tiste, ki jih vsi poznamo, socialističnih vsebin, v ozadju so iz zvočnikov doneli atomiki. Seveda, drugače ne gre…

Tako sem nekaj časa opazoval sam prostor, dokler me ni zmotila ena od žena, naj si raje ogledam ljudi okoli sebe in ne sam prostor. No ja kaj čem, vedno iščem smisel v stvareh in ljubezen do malenkosti…

Mrtvilo situacije je rešil Trček, ki je prišel kakšno uro za menoj, ker se je vračal s špila, kot se temu reče in pošteno rečeno, vesel sem bil obraza, pa čeprav nisva bila najboljša prijatelja v šoli. Mislim, da je bilo nekaj v povezavi z neko punco, sošolko, tako sem pred časom ujel. Ne vem, tako pravijo… Vendar so očitno leta prinesla njegovo odpuščanje in smo skupaj z Domnom in še dvema sošolkama končali v Academiji, v jutranjih urah ob Jazzu in obujanju spominov.

Zanimivo, kako se stvari obračajo. Ljudje, s katerimi smo bili riti in srajce so izginili, tisti drugi, pa so nam postali bližje, kot bi kdaj koli pomislil. Z njim vem, da bova ostala v stiku, ker oba gledava nekam drugam. Tudi z Domnom bomo, samo verjetno manj, saj ima dva otroka in kot pravi, po parih mesecih si je komaj privoščil izhod… Žal mi je, da niso prišli vsi. Ne razumem jih. Samo eden se je opravičil… Jim ni bilo pomembno? Želijo pozabiti čas, ki smo ga nekateri ljubili? Ne vem. Vem pa, da se vse giblje in vem, da se bomo nekoč zopet sestali in da nameravam oditi med zadnjimi.

Na zdravje, sošolci in sošolke!

Ps.:Zanivimo, nihče od njih ne bloga.

  • Share/Bookmark

9 odgovorov na “So leta minila”

  1. 1 Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew
    23:49 - 15.04.2007

    ufff ja, si me pripravil do tega, da se sam spominjam nedavne 6 obletnice, ko smo se dobili s sošolci iz osnovne… že v 6 letih se je veliko spremenilo, me pa zanima kaj vse se še bo. da sredje ne omenjam, tam je po dveh letih že vse bilo dosti drugače – kolikor slišim.

    sicer pa ja, lepo se je družit in srečat z ljudmi ki jih nekaj časa ne vidiš, pa si z njimi preživel kar nekaj časa… dobri občutki in spomini.

    p.s. – ne vedo kaj zamujajo :mrgreen:

  2. 2 Človek Človek
    23:52 - 15.04.2007

    Da ti ne bi slučajno kakšna parodija padla na misel :lol: Lih tvoje bloge berem, si bil pa priden ;) Fino, fino :D

  3. 3 Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew
    00:00 - 16.04.2007

    ravnokar si mi dal idejo, da je ta tvoj sestavek ravno pravšnji za parodijo… dolg, oseben… mwhahahahahah, beware :D

    in ja, sem priden… ko me zgrabi, pišem. zelo rad pišem in sanjarim. in se zajebavam :D

    upam da ne boš šel brat vsega, si boš oči pokvaril ;)

  4. 4 Človek Človek
    00:05 - 16.04.2007

    če imaš veselje ti kar izvoli, čeprav mislim, da se ne bo kosal s chefom :D ti kar piši, sanjari, ustvarjaj, keep up the good work.. ;) opozorilo pa je žal prišlo prepozno, sem padel notri… :)

  5. 5 Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew
    00:08 - 16.04.2007

    no no, ne prisili me, da celotno zadevo opremim še s fotkami in videom :D

    no in fajn se mi zdi da si padel notri… kaj naj drugega rečem :) hvala? :)

    zdej grem pa spat. lahko noč, uživaj

  6. 6 Človek Človek
    00:11 - 16.04.2007

    ok,ja z dokajšnjo uporabo domišljije lahko hitro spimpaš tudi tole ja :D hvala tudi tebi in lahko noč :mrgreen:

  7. 7 čivka čivka
    18:13 - 18.04.2007

    Ko sem bila sama lani na obletni OŠ me je presenetilo naslednje: veliko več sem se imela pogovarjati s tistimi, ki jih takrat še pogledala nisem. Tisti pa, s katerimi sem se dejansko družila in delila neko kvazi prijateljstvo pa sem samo debelo gledala v njih, kot tele v nova vrata, in se spraševala: pa kdo so ti ljudje??! Sicer pa je naše mesto malo in se kar pogosto srečujemo in kar je najbolj pomembno, po toliko letih se še vedno pozdravimo, ko se srečamo in tudi to nekaj pomeni, a ne?

  8. 8 Človek Človek
    01:46 - 19.04.2007

    Ja čivka zanimivo je to, da je tudi naše mesto majhno in da se je vanj priselilo še cel kup bivših sošolcev, vendar se še nikoli nismo srečali… Kaj pa to pomeni? :lol:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !