Človek

Ravnokar sem se vrniz DURSa, kjer sem moral oddati papirje za lansko leto, čakal sem seveda do zadnje minute, ker ti obiski so resnično nekaj posebnega. Ker so res nekaj posebnega na davčni sem se odločil, da jim napišem kar pesem (nisem ravno pesnik, ampak sem začutil, da bom tako lažje ponazoril vse skupaj). Dejansko sta bili v pisarni dve ženski, a nobena ni ne pozdravila, ne odzdravila, v pisarni ni bilo ne radia… Grozljivo…

Sem moral na davčno, papirje oddat,

sem tekel prehitro, skor zlomil si vrat.

Dan zadnji lovil sem, kot vedno poprej,

po stavbi zaviti namenjen sem k njej.

Potrkam na vrata, glasu od nikoder,

sam strah me zagrabi, postajal sem moder.

Poprimem za kljuko, se vrata odpro,

v kotu pisarne zagledam telo.

S cmokom v grlu, kot gol tam stojim,

je ženska brezčasna, si v mislih vrtim.

Je res, da ekrani, stoječi na mizi,

so novi, moderni, se vidi da oni, pa niso v krizi.

Stojim tam in gledam, da čas tu stoji,

tišina prostora, mi strah vzbudi.

Za lepo besedo, evro bi dal,

nasmešek bi kupil, cel dan bi tam stal.

Pečat mi udari, v redu bo vse,

papir mi pomoli, končano je že.

Pozdravim lepo in stopicam na zrak,

razmišljam o delu, ki zna ga ne vsak.

Pozdrava nazaj seveda nisem dobil,

da dacar postal bi, se nisem rodil.

To čudna je duša, je prazen nje duh,

nobena beseda ne seže v moj uh…

Sedim in razmišljam, kdo večji je strah,

moj zobar, ki muči, al človek za prah?

Oba sta hudobna, to njuna je moč,

vem da nemirno, spet spal bom to noč.

Ps, a kdo ve, zakaj ne morem vstavljati praznih vrstic med kitice?

Objavljeno 30.03.2007 ob 11:36 pod Skupno . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.