Človek

Materinski dan

Postati mati mora biti čudovit občutek. Iz svojega telesa rodiš nekaj, kar bo postalo ne nadomestljivo, otrok, za katerega najprej upaš, da bo zdrav, nato verjetno ljubljen in na koncu srečen. Verjetno, ne vem pa zagotovo, saj sem za občutek materinstva prikrajšan.

Vez med materjo in otrokom je posebna in čudovita, čeprav ne vedno in povsod. Velikokrat se naše misli in dejanja ne ujemajo, velikokrat prihaja do prepiranj in nerazumevanja, predvsem zaradi mogoče generacijskih razlik, njihove zaščitniške drže ali zaradi tega, ker so prepričane, da vedo najbolje kaj je dobro za nas… Mnogokrat se je izkazalo, da imajo prav, vendar šele čez nekaj časa…

Z zagotovostjo lahko trdim, da je dejansko to oseba, ki me najbolj pozna, pozna moje slabosti in moje prednosti, pozna moje strahove in mojo moč. Je oseba, ki me je tolažila ponoči in me spodbujala podnevi. Je oseba kateri nikoli nisem mogel lagati. No saj bi moral biti izredno dober v tej kategoriji, glede na to, da me je gledala 24 let (takrat smo se razselili). Videla me je v mnogih situacijah, v katerih se najraje še sam ne bi videl in katere sem že pozabil, vendar verjamem, da oni ni. In nikoli me ni obsojala, čeprav sem si sam očital.

Rad priznam, da je imela velik vpliv na mojo osebno rast, predvsem na čustveni ravni, nasprotni tisti, v katero me je usmerjal oče, ki je bil steber življenjskosti…

Mogoče sem premalokrat poslušal nje svet…

Zahodni svet se je odločil, da poklonimo današnji dan njim, MATERAM, da se jim zahvalimo, da so nam podarile življenje, ljubezen in dušo, s katero sedaj iščemo svoj smisel.

Premalokrat se ji zahvalim iz srca in kakorkoli plehko se sliši, da moram početi to na praznik, vendar žal živim v svetu, kjer moram imeti opomnik za skoraj vse kar počnem, da me ne odnese vihar. Vihar misli in časa… Hvala ti mati, da si mi podarila življenje, mi stala ob strani in pripomogla ustvariti to kar sem danes. Da sem človek. Rad te imam. Tudi tebe oče, ampak praznik ni tvoj