Človek

Že pred časom sem razmišljal o tem, ali se preusmeriti na Blog ali ostati na forumih kjer že leta in leta preživljam del svojega življenja, kakšno urico ali dve na dan… In sedaj, ko sem se odločil, da poizkusim tudi pisanje na blogu še vedno nisem prepričan v to ali ostati tu ali se vrniti k ustaljenem. Marsikdo bo rekel, da sta stvari drugačni in da sta namenjeni komuniciranju na različna načina, vendar ne vidim toliko razlik. Največja razlika se mi zdi v tem, da je sicer en sestavek, ki je napisan na blogu zgolj lepše in nekako bolj individualno oblikovan, čeprav, ko pa se človek sprehaja nekaj časa tukaj, opazi, da niti ni toliko individualno, saj se teme ponavljajo, prav tako ozadja…

Kaj je dejanska razlika med obema? Prvo kar sem opazil je pisanje in brisanje komentarjev, kjer dejansko posameznik odloča ali se bo določen komentar prikazal ali ne…Se pravi je vsakdo sam svoj admin, ali bolje, moderator, saj admin niti ni v polni meri, saj mu lahko njegovo pisanje omeji višja instanca. Vendar pa je velikost avtorjevega vpisa na blog bolj poudarjena in mu dopušča to mero izstopanja in manipulacije, vendar ravno to preprečuje možnost osnovne komunikacije… Ok recimo, da blog sam po sebi ni namenjen povratni komunikaciji, temveč je neke vrste dnevnik, vendar tudi to v osnovi ni, saj vseeno dopušča komentarje… Nekaj razlik je v dodatkih, kot so omogočanje videa in glasovnih posnetkov, vendar tudi dopuščajo nekateri forumi…

Beri naprej »

Poizkušam biti dober človek, poizkusim biti ˝moralen˝pa vendar, ko sem bral nüremberške zapise, sem opazil citat, ki me spremlja vsako noč…

Do kdaj bo tako? Do kdaj bomo ovce, za vse tisto kar nam ponudijo?

No ja, nekatera vprašanja nikoli ne dobijo odgovora…

Lahko noč.

D.

Moje nadaljevanje iz:

http://irena.blog.siol.net/2007/02/04/ema-007-ali-oops-he-did-it-again/#comments

kjer sem zopet hotel kratko pokomentirati, pa mi zopet ni uspelo in sem… dobesedno raztegnil in ne znam drugače

Pogledal EMO… O glasbi ne vi zgubljal besed, saj dejansko ne morem pridigati slovenskim glasbenikom, zakaj se ne prijavijo. Saj vidimo zakaj gre, a kar je najslabše kako gre…

Ne vem do kdaj mislijo Miša Molk, Mario Galunič ipd., pobirati denar iz mojega žepa, davkoplačevalskega žepa, za takšne televizijske ˝Showe˝, ki ne sežejo do kolen niti ravni kakšne deželne TV (pa brez zamere, tudi deželne televizije so sposobne kaj boljšega…).

Koliko denarja, je šlo za to prireditev, ve samo ciganka in koliko so z vsemi ˝opravljalskimi funkcijami˝ zaslužili nekateri, ve samo RTV…

To naj bi bila Nacionalna televizija in to naj bi bil najboljši šov, kar jih premoremo, glede na donosnost ˝televotingov˝, reklamnih blokih, ki so bili na ravni komercialne televizije, s tem, da so rajši malo raztegnili in naredili superhiperfinale?…naslednjič lahko uvedemo še kakšno mrežo… mogoče najprej igra vsak proti vsakem… no da ne pretiravam. Saj načeloma me veseli, da se naša Nacionalka pobira v ˝rahlo zaslužkarskem˝ smislu, saj v tem ne vidim slabega, saj mogoče pa je upanje, da bo ta denar namenjen dvigu kvalitet vseh oddaj, predvsem katere niso za široko potrošnjo, ki bi vseeno že nujno potrebovala malo boljše pogoje za delo… ali pa bodo ostale vajeti v istih rokah?

Sinoči slučajno prižgem televizor in na HTVju zasledim ene dober stari film, Dom za obešanje, režiserja Emirja Kusturice. Seveda o odličnosti samega filma, glasbe in igre ne bi zgubljal besed, saj ni kaj novega povedati, pa vseeno sem opazil en stavek, ki mi še danes odzvanja v ušesih. Stavek je izrečen v eni situaciji kjer se glavni igralec Perhan preveč napije v gostilni in počne neumnosti, se ves pijan odmaje skozi vrata in pade po tleh. Za njim se usuje množica, predvsem glasen pa je en možakar, ki se zadere:

Kaj gledate? Pojdite nazaj! MOJ SOSED JE MOJA SKRB!

In mu hiti na pomoč.

Kdaj je to izginilo? Ali je to dejansko kdaj obstajalo ali je zgolj filmski trik? Danes so sosedje mimoidoči, so tisti, ki v vstopu v dvigalo v najboljšem primeru pozdravijo in potem nemo strmijo v premikajoče lučke, ki označujejo nadstropja, do konca vožnje.

In ravno danes sem se zopet peljal z dvigalu, kjer smo bili najprej štirje in dogodilo se je enako. Zgolj pozdrav in strmenje predse…Vendar pa, ko sta dva slabovoljneža izstopila, sem povprašal gospo M., ki živi dve nadstropji nad menoj, starejša gospa, kaj se je zgodilo z nami vsemi.

Ali se ti ljudje ne spominjajo, da smo nekoč živeli v času, ko sem bil sam še otrok in sem se igral okoli našega bloka ter sem ter tja ušpičil kakšno vragolijo in so me oni zaradi tega vlekli za ušesa? Ali se ne zavedajo, da so imeli oni sami neposreden vpliv na mojo vzgojo s svojimi moralnimi normami in sem danes tak kot sem, deloma tudi zaradi njih? Ali smo resnično tako zaposleni in zamišljeni, da smo pozabili in še vedno pozabljamo?

No ja vožnja se je končala, gospa se mi je po končanem pripovedovanju nasmehnila in rekla, da so dobro naredili in naj pozdravim starše, ko jih bom naslednjič obiskal.

Izstopil sem in še vedno razmišljam ter se sprašujem, kaj je resnično in s čim se moram sprijazniti.

Očitno bom nocoj zaspal z mislijo, da je dejansko Merkator danes moj najboljši sosed…