Zlato v reki

Objavljeno v Človek ljubi dne 18 Junij, 2013 avtor Človek

Kri je kapljala že po vsem pisalu, a vendar se še vedno ni mogel ustaviti. Še zadnja misel, samo še tole, si je govoril. Rana, ki se mu je pojavila pred dnem in pol, se je razvila iz žulja, ki ga je dobil ob držanju edinega svinčnika, ki ga je imel. In nikakor se ni mogla zaceliti, saj ni mogel prenehati pisati. V njem je vrela bolečina ob spominjanju na vse preteklo in večkrat se je moral ustaviti, da si je obrisal solzo ali pa globoko vdihniti. Spraševal se je, ali je sploh pametno početi, kar počne? Kaj pa če nihče ne bo bral? Kaj pa če njegov talent ni toliko dober, da bi sploh koga zanimalo? Zakaj se potem toliko muči, ko bi bilo bolje, da bi jo pozabil in vzel zgolj tisto, kar se je naučil in stopil v svet dalje? Mogoče bi bolje užil lepoto, ki se je razprostirala pred njim, mogoče bi ga odneslo tudi na zabavo, nedaleč stran, za katero je slišal, da je resnično nekaj posebnega in se predal osvajanju tukajšnjih deklet, ki so ga obletavale in se mu dobrikale, kadar koli je prišel v stik z njimi. Bil je tujec in verjetno jih je to toliko očaralo. Marsikomu to ne bi bila ovira, saj so čedna dekleta, ki rada uživajo. Vendar v njem je vrela ljubezen in vsaka misel na drugo dekle mu je bila popolnoma tuja. Mogoče tudi zaradi tistega dobrikanja, saj je bil pripadnik stare šole, kar pomeni, da je osvajanje ritual in ne zgolj direktna prodaja. In to svojo bolečino je moral izkusiti. Ni se smel več zapreti. Bolelo ga je tudi prej, ves čas, saj ni mogel uživati stvari, ki so se mu ponujale, vendar sedaj je moral trpeti, ker je vedel, da se drugače iz vsega ne bo ničesar naučil in bo kmalu stopil na isto pot, ki se bi končala ravno tako kot ta.

A moral je ustaviti pisanje, saj je kri postajala že resnično moteča in ni želel uničiti ustvarjanja. Zato je vstal in se odpravil do oskrbnice, da bi rano ponovno razkužila, da se slučajno ne bi vnela. Našel jo je sedeti za mizo, kot bi ga čakala.

Želela je, da najprej dokonča zgodbo, ki jo je pravil, zgodbo o kateri piše, saj je pisal v domačem jeziku in ni mogla brati, čeprav si je močno želela, ko je videla kako vneto ves čas čepi za tistimi papirji in gleda v daljavo. Poslušala ga je in ko je končal, je bila brez besed. Zaključek zgodbe ji je dal misliti, saj ni videla življenja na ta način, pa vendar je razumela celotno misel.

Opazil pa je, da tudi njeno razmerje ni tisto, kar bi on razumel kot to, kar si želi sam v prihodnosti. Vprašal jo je, kaj se dogaja in odprla se mu je z zgodbo, ki ga je očarala.

Bila je pripadnica Wayunaki plemena, ki so prihajali iz Venezuele. Njene poteze so bile resnično domorodske in vedno mu je bilo zanimivo opazovati obraze ljudi, ki so bili tako drugačni od tistega, kar je poznal poprej. Kljub svojim mladim, sedemindvajsetim letom je imela že štiri otroke. Dve hčeri sta živeli tu z njo, imeli sta pet in šest let, dve pa je zapustila pri materi pred desetimi leti, doma v Venezueli. V njenem govoru ni bilo žalosti, navadila se je sprejemati življenje z bolečino in verjela je v Boga, ki ji je, ko je bilo najbolj potrebno stopil na pomoč. Bilo je to kakšne štiri leta nazaj, ko je že rodila obe novi deklici in sta bila z možem v resnični krizi, saj nikakor nista mogla najti službe za več kot kakšen dan. Pa še to za mizerno dnino, ki je komaj prinesla hrano na mizo za otroka, kaj šele za vso družino.

Zato sta bila primorana početi vse, kar je bilo smiselno in tisto, kar je bilo malo manj smiselno. Med drugim sta iskala tudi zlato v bližnji reki, saj se je zgodilo, da so ljudje našli kar velike zaklade na tem področju. Tako sta hodila iz dneva v dan in se trudila, vendar ni bilo sreče. Takrat je pričela moliti in prosti za pomoč, vsaj malo si je želela, ker je bila že resnično utrujena od ubogega življenja. Molila je dan za dnem in iskala sta dalje. Ni minilo dolgo, ko sta nekega večera že skoraj obupala in sta se počasi vračala nazaj proti domu, ko je zaslišala glas naj pogleda na svojo desno in poizkusi še tam. Povedala mu je, kar je slišala, vendar je bil on že močno utrujen, zato je obupaval in nikakor ni želel več dvigovati tistega težkega sita, s katerim sta izpirala kamenje. Vendar je vztrajala, saj je bila prepričana, da ji je končno odgovoril vsemogočni in da mora poizkusiti. Sama je vzela tisto ogromno reč in stopila do reke in pričela zajemati in izpirati. On jo je gledal in ves utrujen ni rekel niti besede. Zajemala je in zajemala, vendar se nič ni zgodilo. Rekel ji je, da je čas, da odneha, da je jutri nov dan, vendar je vztrajala in govorila – samo še malo, samo še malo. Roke so jo že močno bolele in skoraj je odložila sito, ko se je notri nekaj zasvetilo. Zakričala je od veselja in on je skočil do nje in skupaj sta v veselju in radosti skakala po vodi. Tedaj je tudi on z zadnjimi močmi prijel za delo in izpiral in izpiral. V izredno kratkem času je našel kar nekaj malih grudic a ker se je že dodobra stemnilo, sta se odločila, da se morata vrniti drug dan in nadaljevati z delom. Naslednji dan sta tako zarana stala na istem mestu in v nekaj dneh sta našla toliko, da sta lahko nahranila družinico in se premaknila iz tiste vasice, saj je bilo dovolj tudi za prevoz in najemnino, v kakšnem večjem mestu. Tako ju je pot pripeljala do tega delovnega mesta, kjer sta bila danes in sta dokaj solidno živela.

Kako navdušujoča in lepa zgodbica, je razmišljal, medtem, ko so mu solze kar same od sebe tekle po licih. Koliko trpljenja in upanja je obstajalo v ljudeh teh dežel, ki so svoj čas bile plodne in zavidanja vredne, danes pa se borijo za vsak kos kruha posebej.A vseeno so vse trpeli s ponosom in močjo, ki je bila zavidanja vredna, saj se nikoli niso pritoževali, bili so srečni, da imajo vsaj toliko, kar imajo.

Pogovarjala sta se in smejala, takrat pa jo je moral vprašati še nekaj, kar ga je žulilo že dalj časa. Opazil je namreč, da ga spominjata na njegovo prejšnje razmerje, da ne vlada ljubezen med njima, temveč sta zgolj bolj kot ne prijatelja in skupaj po sili razmer. Povedala mu je, da razmišlja, da bi ga zapustila, saj sedaj se je že toliko pobrala, da se lahko premakne tudi sama naprej. Vendar jo je dvomljivo gledal. V tem času se je namreč naučil, da ljubezen resnično ne pride sama in da je potrebno dajati in da gre vedno za odločitev, ali boš dajal ali ne in ali boš ostal ali ne. Iskanje in spoznavanje drugih ljudi ji seveda privošči, vendar to ni bila njena prva enaka izkušnja in kdo pravi, da bo potem drugače? Verjetno bo, nekaj mesecev, kolikor zaljubljenost traja, vendar kasneje bo prav tako potrebno vlagati, če bo želela nekoga ob sebi. Mogoče ji celo prija biti samska, je spraševal, ampak tudi samski človek ne more biti, saj ima tako čustvene, kot telesne potrebe in če ne bo v vezi, kaj potem? Se bo zadovoljevala s kratkotrajnimi užitki in tako hodila prazna in ne ljubljena?

Poslušala ga je in se strinjala. Vendar ni vedela, kaj dejansko lahko še stori. Pravila je, da se je on popolnoma ohladil in da ni več tako kot je bilo. A vendar jo je kar malce prekinil med to debato in ji povedal, da je namreč opazil, da tudi ona se ne trudi preveč. Čeprav misli, da je dala vse od sebe in da ni več kaj, da je konec zaradi obupa, vseeno ve, da ga še vedno želi in da mogoče bi se tudi sama lahko malce bolj toplo in zainteresirano pričela obnašati do njega, saj moškemu to godi. Naj to stori samo toliko, da pride med njima do ponovne komunikacije in potem bo skozi pogovor uvidela, ali res ni več pomoči ali pa je vse resnično samo v tem, koliko si oba želita mirnega, zadovoljnega in ustvarjalnega življenja, skozi ljubezen in spoštovanje.

Sedela je tam in ga gledala. V njenih očeh so bile solze, videl je, da si želi, da bi se vse popravilo, zato jo je objel in ji pustil, da se zjoče. Tudi sam je spustil solzo, ko je čutil vso bolečino, ki jo je nosila v sebi. Vendar moral ji je to povedati, saj je iz dneva v dan gledal, kako grozen je njun odnos, pa čeprav imata za seboj zgodbo, ki jo je potrebno deliti s svetom in zgodbo, na kateri je mogoče graditi tudi gradove, saj za pravo ljubezen ne potrebuješ izziva, temveč človeka, ki je pripravljen s teboj iti tudi skozi najhuje. Po tem, pa z malo dela uvidiš, kako srečen si lahko, da si preživel in kako lepo je živeti, ko si lahko malce oddahneš.

Ponudila mu je večerjo, vendar ji je povedal, da si jo že težko privošči, saj je že večinoma zapravil, kar je imel v namenu. Rekla, da bo na račun hiše. S srcem je sprejel in pripravila mu je največjo ribo, kar jih je kdaj zaužil. Ko je pojedel, se je vrnil pred svoj šotor in ponovno prijel pisalo, saj je vsaj na ta način želel stopiti v stik z Njo, ki jo je resnično še vedno ljubil, čeprav je ni bilo več. Vendar čutil je, kot da še vedno sedi ob njem in se nasmiha, ko vidi, kako se mu je ponovno odprlo srce in kako je ponovno našel ljubezen, tudi ljubezen do ustvarjanja. V mislih jo je objel in skupaj sta tiho gledala v valove in poslušala bučanje, ki je bilo namenjeno človeku, da užije življenje, se radosti in ljubi, ker vse je tu zanj, da resnično živi. In sanjal je lepe sanje, sanje ljudi, ki so imeli, izgubili in se potem ponovno našli.

  • Share/Bookmark

Razkrižja sprememb

Objavljeno v Človek razmišlja dne 17 Junij, 2013 avtor Človek

Hodil  je po zatemnjeni ulici in misli so mu tavale zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Veselil se je, ker se je dokončno znebil strahu, ki je toliko časa vladal v njem, zaradi tiste neljube dogodivščine, katera ga je skoraj pripravila, da je zasovražil celoten kontinent.

Za njim je bila dolga in boleča bolezen, katere se do nedavnega niti zavedal ni, bolezni, ki ga je skoraj potisnila čez rob. Veliko tega je bilo za njim in odločno je stopal v nov dan, v dan, kjer je uvidel, da med vsem drugim, se mora spremeniti, saj tisto, kar je preživel,  je pustilo grenko sled, ki je rezala njegovo ponovno čisto srce. Analiziral je vsak svoj prejšnji korak, vsako odločitev, vsako situacijo in iskal, kaj vse je v ozadju, da je bil tako prazen, da si je želel, da ga niti ne bi bilo. V vsem tem razmišljanju so mu v glavi odmevale besede, ki jih ni želel sprejeti, da volk dlake ne menja.

Pred očmi so se mu pojavile slike dekleta, ki ga je spozna pred tisto travmo, ki ga je za nekaj časa ugonobila, ki mu je takrat zaupala, da želi spremeniti življenje, da želi ven iz sveta, v katerem je takrat bivala. Bila je namreč ljubiteljica zabav, nočnega življenja in oboževalka telesa, včasih tudi kot model. Rekla, je, da je namreč ugotovila, da je tisti svet resnično prazen in da v njem ne vidi ničesar več in da si želi spremembe. Ko jo je gledal v oči, je v njih videl tisto iskrico, ki mu je govorila, da dekle ne laže. No vsaj zdelo se mu je tako. Po teh izrečenih besedah  so njene slike telesa in neutrudljivih zabav resnično izginile in mislil je, da ji je dejansko uspelo, da je bila njena želja po prehodu iz dekleta v žensko resnično tako močna, da ji je uspelo. In minilo je kar nekaj let je od tistega pogovora. A pred nekaj dnevi je tako na ulici opazil letake, na katerih je bila zopet ona, oziroma njeno telo. Slike niso bile namenjene kakšni poslovni prodaji ali bile neke resnično umetniške in kreativne, čeprav so bile estetske.

Ne glede da ni bila več dekle, da ni bilo več mladostniške iskrice, ki se na takšnih fotografijah opazijo, je bila seveda še vedno lepa. Za trenutek ga je prevzela žalost. Upal je, da je v vsem času resnično stopila na tisto pot, o kateri je govorila, da ji je uspelo zlomiti urok o volku in da ni čutila več potrebe po vračanju v tisti svet telesnosti, razkazovanju in praznosti, saj ni bila več mlado prazno dekle, ki bi to potrebovala, temveč odrasla ženska, ki svojo lepoto prikaže na drugačen način. Ni želel, da bi občutil to žalost, saj to le ni bilo prav, ker ni vedel kakšna je njena resnična zgodba in zakaj se ji to zopet dogaja. Mogoče se je motil tudi takrat, ko ji je verjel, saj se ni dodobra pozanimal, zakaj je izrekla tiste besede. Morda pa je bila za njo zgolj neprijetna izkušnja, ki jo je potrla in ujezila, pa zato ni več videla tistega čara, ki ga je videla prej.

Opazil je, da žalost ne izvira iz tistega kar je videl v njej, saj sedaj ni več sodil vsem povprek in se zmrdoval nad posameznikovimi odločitvami, saj je razumel, da ima vsak svojo pot in on ni zato tam, da bi kazal drugače, temveč pomagal, kadar je bilo to mogoče, oziroma želeno. Pa tudi ni več videl sveta po svoji podobi in želji, temveč kot pisano paleto posameznikov, ki si ustvarjamo bivanje veliko bolj polno in doživeto, zato je videl, da je resnično dobro, da ima vsak posameznik svojo pot.

Potrlo ga je namreč nekaj popolnoma drugega. Ta slika mu je pričela jemati pogum, ki ga je ponovno našel v sebi, saj je mislil, da tudi sam ne bo zmogel spremembe, ki  si jo je še tako želel. Na srečo pa vse skupaj ni dolgo trajalo. Posvetil se je nazaj k sebi in se spraševal, kaj ga dejansko moti, oziroma, kaj bi dejansko rad spremenil. Iskal je tako pomanjkljivosti in tiste stvari, za katere je čutil, da je prav da ostanejo. Bilo je to veliko malenkosti vendar le ena stvar je resnično izstopala, ki ga je privedla do bolezni in bolečine. Ugotovil je, da dejansko ne potrebuje velikih sprememb, saj pred tistim stanjem ni bil slab človek, bil je mladenič poln energije, zanosa in volje do življenja. Zato mu v življenju namreč nikoli ni šlo prav slabo, kljub padem in vzponom. In vedel je, da vendar volk dlako menja, samo nravi ne. In njegova nrav ni bila slaba, saj nikomur ni želel slabega, kaj šele namerno storil kaj žalega. In vedel je, da človek se spreminja, če želi, saj z vsako novo izkušnjo se nekaj novega nauči in s tem nikoli več ne more biti popolnoma tak, kot je bil poprej. Stopil je tudi v novo obdobje življenja, ko se mu je vse tisto moralo zgoditi, tako trdijo modreci, ki jim zaupa in tudi njegove izkušnje v preteklem obdobju so na njem pustile zareze v srce, ki so mu dale ponovno videti, kaj je tisto, kar mu je v življenju resnično manjkalo. In tega si je želel vedno, le vedel ni, kako vse skupaj deluje in kaj to je. Ljubezen namreč. Razmišljal je tako kot večina, da je to nekaj samoumevnega, da za vsakogar na tem svetu obstaja oseba in da ni potrebno nič storiti, saj slej ko prej najdeš tisto, kar iščeš in si lahko kar si. Vendar sedaj je vedel, da je bil daleč od resnice.

Predvsem kot moški, tega nezemeljskega daru ni videl kot takšnega, kot je. Poznal je občutek, vendar ni vedel kako ga izkazati in dajati. Ni vedel, da so sestavni deli ljubezni tudi sprejemanje, spoštovanje, spodbujanje in dajanje, da brez teh sestavin, ta občutek postane zgolj bolečina in ovira. To je bilo tisto, kar mu je manjkalo in ne sprememba. Ni bil kriminalec, ni bil človek brez hrbtenice, bil je načelen in moralen posameznik, ki je pozabil ljubiti in sprejemati sebe in končno tudi druge, kar je logična posledica.

Ponovno je pomislil na tisto dekle s fotografij in nekako v sebi čutil, da mogoče tudi njej manjka tisto kot njemu in da verjetno, ko se bo resnično zavedela, bo ljubila sebe več kot zgolj telo, kot je kazalo sedaj. Mogoče si je tako samo želel, saj smo si vsi le ogledalo in slika samega sebe ponovno v kletki, kjer je bival toliko časa, ga je strašila bolj kot temna noč v tem velikem mestu.

Stopil je pod luč v kotu ulice in izvlekel cigaret, da bi si prižgal. Prižgal je ogenj in si ga ponesel bližje, ko je naenkrat zaprl pokrov in si iz ust vzel tisto razvado in jo prelomil na pol ter odvrgel v smetnjak. Počasi se je sprehodil nazaj proti hiši in razmišljal, koliko tega stoji še pred njim, kar mora razumeti, kar mora sprejeti in se naučiti, a veselil se je, da je zopet imel voljo in srce in da je zopet imel sanje in cilj, stvari, ki so nujne, da človek ne potone v temo in se resnično lahko  veseli prihodnjega dne. Nič več ni razmišljal, da je mogoče njegova pot v samskosti, ni se več bal, da njemu ljubezen ni usojena, temveč je gledal v pot, ki stoji pred njim in jo bo slej ko prej prehodil in prišel do tistega malega cilja, ki si ga je zadal, in to bo takrat, ko bo našel nekoga, ki bo v vsej sliki videl tudi sebe. Svojo pot je želel deliti, saj je želel resnično živeti in ne samo životariti.

  • Share/Bookmark

Pozdravljen tam na drugi strani

Objavljeno v Dan, ko se svet ni končal dne 5 Junij, 2013 avtor Človek

Želel bi ti samo povedati, da sem dodal novo kategorijo, z naslovom DAN, KO SE SVET NI KONČAL. V to temo bom zapisoval spomin in misli v daljšo zgodbo iz katere upam, bo nekoč tudi kaj nastalo. Bo zgodba o mladeniču, ki je želel spremeniti svet in se ujel v veliko past, ki mu je prinesla velike posledice. Bo zgodba o človeku, ki je v času bolečine izgubil upanje in LJUBEZEN in postal tako obupan, da je želel da vse izgine.

Bo zgodba o ženski, ki ga je osvobodila, bo zgodba o fantu, ki je šel iskat na konec sveta tisto, kar je bilo ves čas pred njim. Zgodba o teorijah zarot, zgodba o težkih poteh ljudstev, o ˝indijancih˝ tam v gorah, o bolečini in razodetju. Upam, da mi bo uspelo, ker si resnično želim povedati to zgodbo, ker je namenjena tistemu, kar je najbolj pomembno a velikokrat pozabimo – LJUBEZNI. Vse ostale kategorije ostajajo in se jih bom verjetno zopet posluževal, kolikor bo čas in situacija dopuščala.

Hvala ti, ker si na drugi strani, ker obstajaš. Denis

  • Share/Bookmark

Pred usodo ne moreš zbežati…

Objavljeno v Človek razmišlja dne 4 Junij, 2013 avtor Človek

Po več kot treh letih obračam nov, na videz nepopisan list. Malce zarjavel, a z novo zgodbo in novim upanjem.

  • Share/Bookmark

Destino

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 April, 2010 avtor Človek

Večkrat razmišljam o tem, zakaj ne morem pisati. Ko me vprašajo o tem, zamahnem z roko, češ – nimam o čem. Da je moje življenje mirno, da mazohist v meni počiva in ne sili v samo-dokazovanje, kaj šele v ˝kreativno izlivanje na ekran˝. Pa vendar ali bi lahko bil jeziček na tehtnici resnice obrnjen popolnoma v drugo smer?

Načeloma bi lahko glasno razmišljal o vnovični preselitvi, ki zaokroži že peti premik nekje v letu in pol. Tako bi razglabljal o stvareh, ki jih ima vsak človek, ki se poigrava s pomanjkanjem sredstev in usklajevanjem potreb, da se le te, čim manj zapletajo v želje.  Tudi o lastnikih, o ponudbi, o načinih pridobivanja informacij, o barvi na parketu, o drgnjenju le tega na kolenih kot nor, o barvanju vrat, oken, o nespanju, o neprehranjevanju, o tem, kako zaradi tega hodiš naokoli kot v transu, a vseeno funkcioniraš… to se mi nekako vedno bolj zdi že preteklost, pa čeprav vse skupaj še ni dokončano.

Mogoče bi beseda prav tako nanesla na spoznavanje novih ljudi, novih obrazov, dotičnih pogledov in sanj, od tistih, ki živijo tukaj in sedaj, do tistih, ki še vedno upajo in vztrajajo, saj jim ne preostane veliko drugega. Ne v resničnem, ne v sanjskem življenju. Pa vendar, če bi razmišljal o tem, kdo ima prav, bi nekje v globini kmalu zaznal samokritiko, ki nakazuje na to, da mogoče imajo celo oboji prav. A vseeno se mi zdi, da mir na obrazu in toplina v očeh povesta več. In te ni nikoli dovolj, prav tako kot nekateri pravijo, da tudi prijateljev ni. Mogoče imajo tudi oni prav, premalo sem tu, da bi lahko sodil, premalo sem drugje, da bi lahko vedel.

O tem, da so knjige, ki so temeljile na ˝spoznavanju posameznika˝, zamenjale knjige, ki govore o ˝spoznavanju množice˝, bi prav tako lahko poizkusil ˝mantrati˝. Ampak kdo bi to dejansko bral? In zakaj bi? Kot prvo je še vedno premalo znanja, da bi to delo lahko opravljal sam s seboj, na drugi strani pa mi na žalost še ni stopila na pot duša, ki bi to zbegano bitje vzela resno in mu pokazala, da bistvo stoji nekje drugje, ali pa… In zopet, kdo bi vedel?

O svetu, ki globalno drvi v neko svojo smer? O upornikih, ki se s slabo izvedbo dobre ideje ponovno učimo na napakah, ki so jih pred nami storili že tisoči? O bolesti, ki najeda vsakodnevnega človeka? O izrojenosti lastne sinergije v množici komunikacij? O virtualnem in realnem, o združenju in delitvi? O Copy/Paste časih? O časih, ko je skrivenčenost dojemanja želja premagala nagon, na enak perverzen način, kot je premagala potrebo? A zopet, kdo bi to vedel? Kdo bi to bral?

Kaj pa tiste stvari, ki so včasih polnile strani mojega prekomernega javnega izlivanja? Naj pišem o prvi čudoviti podoknici, ki me je zadnjič v nepravem trenutku prestrašila in je nisem popolnoma užil kot to, kar je bila? O lepoti, ki me obkroža in jo vsakodnevno užijem na tisoče načinov, a je ne morem popolnoma doživeti, saj občutek, ki v tišini samega s seboj odkriva neželene posledice, katerih izvor je poznan, a vpliv na njih presega zavedno? Mogoče bi o tem lahko pisal, a to bi lahko pomenilo, da postanem plod lastne misli, ki utegne biti pretkano priučena? Kot  druge?

Ampak… kdo bi to vedel?

No, in če se vrnem k pričetku – zakaj ne morem pisati? Ker imam dejansko samo toliko za povedat, kot sem napisal danes. V samem bistvu čisto nič.

Mirno in toplo noč pa zaželim vsem vam, ki še vedno zaidete pogledati v misli Človeka, nekoga ˝tam na netu˝. 10X ;)

Denis

P.S.: Ta video pa sem našel nedolgo nazaj in ga želim deliti z vami, ker.. moram.

Walt Disney in Salvador Dali -  Destino

(ogled omogočen preko Youtuba)

YouTube slika preogleda

Vir.: Youtube, avtor: dReAdLoCkA

  • Share/Bookmark

The Dog in pričujoči psi

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 11 Marec, 2010 avtor Človek

Zadnjič sem si vzel čas, da grem na kavo in ker sem bil sam, sem se odločil, da si kupim tudi časopis. Ugotovil sem namreč, da moje ne spremljanje dogajanja v okolju delno vpliva na moje cilje in dejanja. Neki dogovori namreč vpletajo tudi osebo, ki se je znašla v nekih političnih igricah, katere govore o človeku, ki so ga pojedli neki psi, čivave, pudlji, ali nekaj takega, ne vem, nikoli nisem bil poznavalec kinologije. In ko sem se srečal s posrednikom me je debelo pogledal, češ kako ne vem, kaj se dogaja. Poleg te novice mi je na pladenj postavil tudi zgodbo o smukačici, ki so jo polomili, pa je vseeno uspela doseči cilj in še nekaj kratkih zgodb, ki so očitno švignile mimo mene.

Zato sem se odločil, da ta dan bom pa kupil ČASOPIS! Televizijski sprejemnik tukaj imam, vendar več kot gumba ON/OFF ne uporabljam in tam se mi vedno prikaže eno in isto – Viasat History. Naravnost obožujem ta kanal, ki prikazuje pomembne zgodovinske dogodke na popoln način, skozi zgodbe posameznikov, odigrane prizore in sestavljanke ohranjenega video zapisa.

Tako vstopim v trafiko (vedno mi je bil zanimiv ta naziv, a nikoli si nisem vzel časa, da povprašam, kolikšen je ta promet, ki ga opevajo) in prijazni znanki, pri kateri kupujem tobačne zvitke, naročim dve škatlici rdečih in ČASOPIS. Gospa me gleda in reče:

˝Kateri časopis pa?˝

Vprašanje me udari kot strela z jasnega. Saj res, komu zaupati? Verjetno so eni rdeči, drugi zeleni, tretji rumeni, čisto črnega pa dddejansko nisem opazil.

˝Tistega, ki je najbolj aktualen in ki pove največ!˝ Zmagoslavno odvrnem.

Odgovor še bolj zmede ta prijazni obraz, ki prične naštevati. Naslovi so mi še vedno znani, nekateri delajo, drugi ne, nekateri so slovenski, drugi štajerski in tako naprej. Ves čas naštevanja se ogledujem naokoli, kjer me iz papirnate gmote gledajo neznani obrazi, plastificirani ovitki svetlikajo svetlolasa dekleta in kričijo -  vzemi me.

Zmeda postaja vse večja, saj sta se za menoj pojavila še dva moška, ki čakata na svoj nakup. In takrat ga zagledam. Tam v kotu, sramežljivo gleda proti meni in mi obljublja, da me ne bo razočaral, kot me nikoli ni. Spomin na stare čase, mladost in brezskrbnost prebudi v meni tisti žar, ki ga dobi mladenič, ko mu po desetih minutah uspe odpeti modrc brhke dekline, ki počasi že izgublja potrpljenje in naravno vlažnost.

˝DYLAN DOG-a, mi dajte!˝ napol zakričim.

Teta me zmedeno gleda, mlajši moški za menoj se prične smejati. V tem času nas je bilo že pet v vrsti.

˝Ste siguren?˝ mi odvrne. ˝To ni ravno časopis.˝

Pogledam okoli sebe v obraze, nekateri nasmejani, drugi že dokaj jezni, se obrnem proti prodajalki in kratko razložim:

˝Fikcija je fikcija. A vendar v tem stripu bom našel veliko več inovativnosti, umetnosti in domišljije, kot v vseh teh nebulotičnih kosih dreves, ki vas vsak dan obkrožajo…˝ mirno odvrnem.

Plačam in stopim ven. V bližnji kavarni naročim kavico, odprem izdelek, ki kljubuje in se smeji vsem slovenskim ˝marketašem˝, ki prisegajo na konstantno ponavljanje in tedenske izdaje. Preberem uvodni del in zopet se znajdem v svojem svetu, svetu stran od masovnega posiljevanja, v svetu, kjer konec nikoli ni pomemben, v svetu, kjer je zgodba čisto vse. Pa čeprav samo v hrvaškem jeziku.

Vrnil sem se v svet zgodb, vrnil sem se v svoj svet.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Slačenje stare kože

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 7 Februar, 2010 avtor Človek

Dnevi so minevali v kot ure, a včasih se je minuta vlekla dlje kot celo leto. Včasih je želel zbežati stran, stran od sebe, a vedel je, da si nikakor ne more uiti. Bil je tu in gledati se je moral v ogledalo, ki se mu je rogalo v obraz. Izkrivljena slika ga niti ni več motila, vedel je, da mora samo stopiti v stran, korak nazaj, da lažje se odrine in skoči višje.

Počutil se je kot malo dete na vlaku smrti, sedaj na vrhu, trenutek kasneje zopet na tleh, mislil je, da je vse skupaj že minilo. A vedel je, da laže. Da laže sebi, laže njej, laže vsemu kar mu je bilo sveto. Upal je, da mu slej ko prej uspe prepričati svojo dušo, svoje telo, da vse skupaj ni imelo smisla, da je bila zgolj žalostna zgodba, katere konec je vedel že dolgo v naprej.

A solze, ki so padale v kozarec so govorile drugače. Nekaj v njem je umrlo. V to igro je vložil vse in vse je izgubil. Izgubil je sebe. Izgubil je tisti žar, s katerim je premagoval vsakodnevne ovire, ki so mu prihajale na pot. A ni ga skrbelo za ovire, saj teh je bilo iz dneva v dan manj, bolelo ga je, ker ni več našel tolažbe niti v tistem, kar je ljubil prej in kar je želel ljubiti za vedno. Želel se je veseliti, a dobrote, ki so mu prihajale na pot so se mu zdele zgolj miloščina za tisto, česar ni imel.

Ni je hotel zasovražiti, pa čeprav je bil prepričan, da mu je dala dovolj razlogov za to. Ni je hotel spregledati, pa čeprav ni želela biti več videna. Ni se več želel spraševati o krivdi, o jezi, o smislu, o bolečini, želel je samo… da bi jo ponovno objel. A nje ni bilo več. Nikoli si ni mislil, da bo še kdaj resnično ljubil. Želel je bivati v svetu, prepolnem gorja in uživati v tistem, kar mu je zapolnjevalo dan, vse dokler je ni zagledal tisti usodni trenutek, ki ga je pograbil in prevzel. Postala je njegova obsesija, ki je ni mogel spraviti iz sebe. Vzel si je čas, da bi jo spoznal. Težave, ki so stale na poti je vzel kot izziv, vse je bil pripravljen storiti, da bi jo imel. Vsaj za kratek čas. In storil je. Storil je vse kar je zmogel in kar je znal, a ni bilo odvisno samo od njega. Tega se je žal zavedel prepozno. Želel si je, da bi bila prava in želela si je, da bi bil on tisti. Želela sta. Mogoče sta celo bila, ampak nista si mogla pomagati. Ni mu znala pomagati, da ji pomaga. Zato je brez moči poizkušal  rešiti nekaj, kar ni imelo rešitve.

Prišel je dan, ko je bila njena želja premočna, da bi se ji lahko še zadnjič uprl. Ni imel srca, da bi jo prosil, da ostane, saj je vedel, da to mora želeti sama, drugače se bosta vrtela v začaranem krogu iz katerega je želela na vsak način izstopiti. Sklonil je glavo in priznal poraz. Poražen je bil že mnogokrat poprej, bil je navajen padcev in vzponov, saj je bil človek, ki nikoli ni poznal varnega pristana. Nihče mu tega ni predstavil, nihče ga ni učil. Stopil je vstran in ji prisegel zvestobo v srcu, prisegel, da bo vedno tam, za njo. In bil je. Dolgo časa je trpel svojo bolečino, da bi njej olajšal njeno, a to ga je vleklo v malodušje, v svet, kjer sam ni več obstajal, saj je od njega ostal le kalup. Želel si je leteti a njegova krila je stopilo sonce, ki se mu je preveč približal, ko jo je spoznal. Ni jih mogel zaceliti, saj mu je zmanjkovalo perja, ki ga je spravljal, da bi njej olajšal padec. Pa čeprav je našla novo gnezdo, nov svet, ki ga ni poznal. Želel ji dobro, a spoznal je, da s tem ubija sebe, svoj dan, svoje srce.

Vse kar je imel, je bil on sam. Preveč se je razdajal. Skrival je solze, da ne bi vedela, da trpi, smejal se je, da se ne bi počutila krivo. A ko je sedel sam v svojih sobanah, je želel samo živeti, želel je ponovno želeti. Namesto tega so mu lice zopet razžirale solze in dan je bil enak dnevu. Želel je čutiti karkoli, samo bolečine ne več. Vedel je, da obstaja samo ena rešitev, a bal se je. Bal se je, da če ne bo tam za njo, ko ga bo resnično potrebovala, da nikoli ne bo postala tisto, kar je videl v njej. Bal se je, da je bilo vse skupaj  samo iluzija in da nikoli ni bila nič več kot le to. Da nista bila resnična ne ona, ne on. Da si je vse skupaj samo želel.

A vedel je, da ne more ostati nekje med rajem in peklom, vedel je, da edina pot, ki jima je ostala, je spomin, ki bo zaživel, če bosta oba tako želela. Vedel je, da mora prestati preizkus, vedel je, da obstaja samo ena pot. Zaupati njej, zaupati sebi in zaupati življenju.

Zato se je obrnil in stopil na pot. Ni smel dopustiti, da v njem umre še zadnja želja po ljubezni, zadnje upanje v srečo. Želel je živeti, pa čeprav le za trenutek. In ona? Dal ji je vse, kar je imel za dati, vzela je tisto, kar je mislila, da potrebuje. Bil je tisti, ki jo je razumel, spoštoval in spodbujal, pa čeprav je včasih mislil drugače. Upal je, da bo sedaj vse to dobila tam, kjer pravi, da ji je bolje, kajti sedaj je tam, kamor je stopila sama. Še enkrat je spustil solzo v pozdrav, zašepetal njeno ime in prisegel nebu, da storil je vse, kar je mogel in znal in prišel je čas, ko si je priznal, da mora odditi…

YouTube slika preogleda

Iz ˝arhiva˝…

  • Share/Bookmark

Žametni spomin

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 6 Februar, 2010 avtor Človek

Bil je čisto navaden petkov večer. Dež je še vedno počasi raztapljal belino snega in postajalo je vedno topleje. Vračal se je s sprehoda, se spotoma ustavil v sosednji restavraciji, vzel večerjo, ki mu jo je pripravil prijatelj in se napotil proti domu. Že čisto blizu vhodnih vrat je opazil, da mu bo zmanjkalo cigaret, zato je stopil do sosednjega lokala, ki je bil edini, ki je prodajal zvitke, ki so mu nudili svojevrsten užitek.

Notri je bilo živo, nasmejano in energija je bila izredno dobra. Stopil je do točilnega pulta, pozdravil prijatelje, ki so delali to noč, naročil in se malce razgledal po prostoru. Veliko lepote je premogel ta večer in pogledi so kazali zanimanje, ki so jih potrjevali nasmeški, nekako znanih, a vseeno neznanih nežnih obrazov. Prijatelj je opazil njegovo interes in mu ponudil pijačo, vendar se ni odločil za njo. Oblečen je bil za sprehod, s seboj pa je nosil tudi zavitek s hrano, ki je počasi že oddajal vonj. Lepo se je zahvalil in se napotil domov. Stopil je v prazne sobane, odprl steklenico vina in se posedel za mizo, ki jo je premaknil proti oknu, da bi užival v pogledu. Zaljubil se je v to mesto, zaljubil se je v svoj dom, zaljubil se je v ljudi, ki so hodili v njegovi okolici. Počutil se je toplo, varno in prosto ter vsak dan  zajemal s polnimi pljuči. Dokaj hitro je pospravil obed, umaknil mizo, si prižgal svečo, izbral glasbo, nalil nov kozarec vina in se zagledal skozi okno . Prepustil se je skromnemu užitku, ki ga kar nekako ni želel izpuščati, saj  je bil takrat resnično sam s seboj.

Zagledal se je v dežne kaplje in spomin ga je odnesel nazaj v tisto poletje, ko je prvič videl njene oči in prvič okusil vonj njene tople ženskosti. To so bili časi, ko so se rojstnodnevne zabave odvijale ob tistem jezeru, biseru dežele. Zunaj, na prostem, ob zvokih kitare, ki jo je preigraval prijatelj, kiateri nikoli ni dokončno izkoristil svojega talenta.

Dan se je že dolgo nazaj prevesil v noč in zgolj luči dspostavljene ob vodi so metale sence, ki so poplesavale pred njegovimi očmi. Večina se je umaknila na bližnji pomol in skakali so v vodo, on pa je ostal sam na klopi in se poigraval s prijateljevo kitaro. Preigraval je tisti akord, ki ga je poznal in si sproti poizkušal izmišljevati nove melodije, ki bi utegnile stati skupaj. Poleg njega je bila naslonjena steklenica žganega in ni mu bilo mar za cel svet. Zatopil se je v strune in les, ko ga je naenkrat zmotila senca, ki se je pojavila pred njim.

Zmedeno je dvignil pogled in pred seboj je ugledal njo. Ni je poznal, vendar jo je opazil že v pričetku večera. Stala je tam pred njim v tisti živo rdeči žametni obleki, ki je segala rahlo nad koleni. Stala je tam z rahlo razprtimi nogami, obuta v vojaške škornje, ki so bili odvezani, njeno telo je bilo prevelik izziv za najboljše svetovne kiparje. Kostanjevo rjavi skodrani lasje so ji padali preko ramen, zagorela polt je poudarjala barvo zelenih oči, ki so se v temi svetile kot mačje. Stala je tam s svojo steklenico v roki in ga nepremično gledala. Nasmehnil se ji je s kotičkom ustnic in ji nagajivo namignil:

˝Želiš, da ti nekaj zaigram?˝

Še vedno ni pokazala nikakršnega znamenja, zato se je ponovno posvetil kitari in brenkanju po njej. Kar naenkrat je razkrečena stala pred njim in se sklonila proti njegovemu ušesu.

˝Želim, da zaigraš name˝, je tiho zašepetala in se zravnala.

Beli zobje so prevzeli vlogo na njenem obrazu in stopila je korak nazaj. Še vedno nasmejana se je počasi obrnila in se odpravila proti gozdičku, ki je rasel nekaj deset korakov vstran.

Najprej je zmedeno gledal za njo, vendar je hitro razumel namig, položil kitaro na njeno mesto, pograbil steklenico in močno potegnil. Počasi je stopal za njo in videl, kako se je ustavila. Še vedno je bila s hrbtom obrnjena proti njemu in občudoval je njeno zadnjico, mišičaste noge in nežni hrbet, ki ga ni pokrivalo njeno oblačilo. Približal se ji je. Z desno roko ji je odgrnil lase, ki so padali po hrbtu in se z ustnicami približal njenemu ušesu.

˝Obožuješ tango ali valček?˝, ji je dihnil na vrat.

Z drugo roko je segel po njeni in njuni prsti so se prepletli na njenem trebuhu. Nežno jo je ugriznil za vrat in opazil je, kako je na kratko otrpnila in na njenem telesu so se pojavile majhne pikice, ki so mu godile. Počasi je z jezikom polzel po njenem razgaljenem hrbtu in vratu, sem ter tja narahlo ugriznil, zgolj toliko, da je dobil potrdilo v obliki tistih pikic, ki so nastajale vedno znova. Še močneje jo je zgrabil in počasi obrnil. Sklenjeni roki sta tekmovali v moči, v očeh je gorelo. Nagajiv nasmešek njegovega obraza je bil nagrajen z grdim, a vseeno vročim pogledom ženske, ki mu je bila na voljo in za kratek trenutek je postala njegova last. Zavezani roki sta se znašli sklenjeni na njenem hrbtu, s prosto roko ji je segel v kodraste lase in jo strastno poljubil. Njuna jezika sta se prepletla in telesi sta iztisnili ves zrak, ki je obstajal med njima. Razvezaldda sta prste in roki sta polzeli po njenem telesu. Njeni čvrsti bedri in ritnici so skoraj zastraševali, a vendar obljubljali. Počasi ji je  privzdigoval obleko.

Prijela ga je za roko in jo umaknila ter stopila korak nazaj. Začudeno jo je pogledal. Z roko si je segla na ramo in z enim gibom je rdeča tkanina ležala na tleh, pred njim je stalo telo Nike, boginje v vojaških škornjih. Stopil je k njej in jo pričel poljubljati po telesu, njene roke so ga grabile za njegove dolge lase in vedno bolj glasno je vzdihovala. Razmaknil ji je korak in se potopil v njeno notranjost v iskanju naslade, v iskanju premoči, s katero bi obvladal njeno divjost, ki je gorela v zelenih očeh. Klecnila je v kolenih in ga odrinila vstran. Stopila je k njemu in mu na silo razprla srajco, da so gumbi, ki niso zdržali odleteli daleč naokrog. Presenečena je obstala, ko je videla, da pod lanenimi hlačami ni imel spodnjic, zato je močno prijela za njegovo moškost, da je kar malo zaječal.

Tokrat mu je vrnila pogled in nasmešek, ter se posvetila njegovemu telesu, ki je vibriralo ob vsakem dotiku, vsakem poljubu, ki ga je bilo deležno. Zmesi, ki jih je vnesel v telo tokom dneva in noči, pomešane z energijo, ki se je porajala v njem, so ga pričele odnašati, zato je vedel, da mora ponovno prevzeti kontrolo. Počasi a trdno jo je položil na toplo travo in se ji dolgo zagledal v oči. Namesto dveh srepih, navihanih pogledov, se je pojavila toplina, zaupanje in pričakovanje užitka, ki je sledil. Jemala sta se, od časa do časa obnemogla padla vstran, vendar ne za dolgo, saj sta se brž vrnila eden drugemu in skupnim užitkom.

Glasovi iz okolice, ki so klicali njuno ime so ju prebudili iz sveta dvojine, na hitro sta se napravila in vrnila nazaj. Na ustnicah sta skrivala nasmeh in z lažjo o sprehodu prepričevala družbo, ki jima ni verjela. Počasi se je odpravljala domov, zato je prosil prijatelja, če ju pelje, saj ni daleč. Odložila sta jo kjer je želela, saj je rekla da je tam doma. Stopil je z njo ven in jo prijel za roke, ji zaželel čudovito spanje in prijeten dan. Z nasmehom se mu je zahvalila in se napotila proti hiši. Prijatelj je počasi speljal, on pa se je ozrl skozi zadnje okno. Ni bila doma tam. Ko je mislila, da jo ne vidita več, je zavila po ulici. Zanimivo dekle, si je mislil…

Sveča je počasi ugašala in predramilo ga je. Na ustnicah mu je igral nasmešek. Stopil je do hladilnika in si nalil še en kozarček, ter sedel nazaj pred okno in se zagledal v daljavo. Prižgal si je nov zviek in v pričakovanju pomladi z glasbo odplaval v dogodivščine jutrišnjega dne…

Se nadaljuje…

Fotografije vzete z naslova – http://www.daliprintgallery.com/ – kot sredstvo za izkazovanje večne naklonjenosti in zahvala.

  • Share/Bookmark

Izbral sem, sedaj me mora izbrati tudi ona

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 4 Februar, 2010 avtor Človek

Horace Walpole je nekoč dejal:  ˝Življenje je tragedija, za tiste , ki čutijo in komedija za tiste, ki mislijo.˝

Vsak človek je sestavek nekega znanja, ki ga je prejel preko vzgoje in kasneje skozi lastno spoznavanje in dojemanje sveta. Moje prvo srečanje z ljubeznijo ali s sobivanjem, se tako prične z mojo družino.

Rojen sem bil posameznikoma, ki sta me kar dolgo časa nekako preslepila s svojim ravnanjem, saj v naši družini nikoli ni bilo krega, nasilja ali močnejših debat, vedno se je vedelo, kako stvari stoje. Če sem se moral komu smiliti sem se lahko naslonil na mati, če sem kaj ušpičil, je ukrepal oče. Odraščanje v takšni skupnosti je v meni pustilo neko iluzijo o resnični ljubezni, kjer je vedno vse tako kot mora biti.

Tako sem kot mlad fant na svojem zidu zbiral črtice, ki so bile posledica zaljubljanja zdaj v to, drugič v drugo dekle. Imel sem poln mošnjiček in prazno glavo. Vendar sem kmalu dojel, da nekaj ni v najboljšem redu, da v celotni sliki ˝za vedno˝ nekaj ne deluje. Naslednja stopnja vzgoje se po navadi nanaša na okolje, ki pa je bilo pri meni več ali manj okrnjeno, oz. več ali manj povezano s strogimi športnimi udejstvovanji in knjigami. Le ženske okoli mene so mi nekako vedno delale nekakšne preglavice. Še od tistega  dne v prvem razredu osnovne šole naprej, ko sem dobil prvi ukor, zaradi nespoštovanja, takrat še tovarišice učiteljice, ker sem jo prijel za prelepo zadnjico. Doma so z ene strani sledile čestitke in odobravanje izbire, z druge pa seveda klofuta in klevete. Mešana nagrada za mešane občutke, bi temu rekel.

Kot sem že načel, okolje samo je dodajalo nek pečat, vendar največji je prišel skozi samoizobraževanje zaradi nenehnega iskanja resnice v zapisani besedi. In seveda glasbi. Tako sem nekje v, recimo temu, študijskih letih spoznaval gospoda Junga in slovenskega veljaka Trstenjaka, ki sta mi prva odprla oči o sami zaljubljenosti in dogajanju okoli tega fenomena. Dejala sta, da le tisti, ki je naiven, tisti, ki ni izkusil veliko življenja se zaljublja na veliko, predvsem pa na prvi pogled. Ljubezen na prvi pogled po njunem velja za duševno motnjo in nezmožnost ocenjevanja realnosti okolja, v katerem se posameznik nahaja. Postajalo mi je jasno, da nekaj na tem mora biti, saj sem se res zaljubljal kot po tekočem traku in hitro je popuščalo. Bila je to droga, od katere sem bil svoj čas odvisen. Vsak ima svojo, pač. Ko sem se sprijaznil s to resnico in očitno moja glava ni bila več tako prazna, kar o mošnjičku ne bi trdil, se je vse skupaj postavilo na drugi tir.

Prihajale so prve resnejše veze in z njimi prva poglabljanja v posameznika, s katerim pričneš deliti svoj čas, svoje sanje, misli in ustvarjaš skupne, včasih kratkoročne, drugič dolgoročne cilje. Namesto zaljubljenosti sem pričel spoznavati kaj naj bi bila to ljubezen. Vendar že po prvem takšnem poizkusu mi je zopet postalo jasno, da tudi tukaj nekaj ni v redu in da obstaja še nekaj, kar se moram naučiti. A vseeno sem poizkusil ponovno. Tudi tokrat nisem našel tistega, kar sta imela starša. One dva nista imela težav. Pri nas je bilo vse gladko in jasno, sem si mislil. Zato je sledilo soočenje, ki me je prvič postavilo na realna tla.

To je bil že čas, ko pridni fantje in dekleta dokončajo fakultete, medtem ko sem se sam raje odločil, da bom opravil šolo življenja, saj je bilo bolj zanimivo in tudi več sem zaslužil.

Šok, ki sem ga doživel ob spoznanju, da idealna veza, ki je nastala samo v mojih očeh, ni bila tako idealna, temveč je temeljila na kompromisih in občasnim, a tudi močnim sporekanjem, v odsotnosti mene in sestre. Njuna naloga ni bila lahka, vendar je bila osnovana na pristnem dojemanju in sprejemanju drugega kot posameznika. V tistih letih mi to še ni bilo popolnoma jasno, zato se je tudi naslednji poizkus prav tako izjalovil. A kmalu, sem to čarobno formulo vedno bolj dojemal, predvsem, ko sem se začel zavedati lastnih pomanjkljivosti in lastne nepopolnosti.

V tem času sem se nisem oslonil na novega partnerja, temveč sem izbral žival, ki je bila že tam. Žival, ki me je naučila spoznavati sebe. To je bil moj maček Stric Muc. V sobivanju z njim sem dojel, kaj dejansko si želim od partnerja in kaj moram nekako iskati. Mačke so popolni individualisti. Njihovo življenje se ne odvija v odvisnosti od nas, razen v prehranjevanju, pa tudi to dejansko ne, saj so sposobne biti prelepe in takšne kot so, tudi na ulici. A vendar kljub svoji samostojnosti znajo dojemati toplino in bližino, znajo uživati v drobnih a bistvenih stvareh. Takrat mi je prvič postalo jasno, da se bo moje iskanje končalo, ko bom našel osebo, ki bo živela svoje življenje in bo dovolila meni živeti svojega. Združilo naju bo sprejemanje in spoštovanje kot osebe in partnerja, ki bova tam eden za drugega takrat, ko se bova potrebovala. Takrat sem se zavedel, da moja sopotnica ne sme biti oseba, ki mi bo sledila, a dobro sem vedel, da tudi jaz ne bom sledil njej, saj imam svoje cilje in svoje želje. Vendar pa bova morala imeti kar nekaj skupnih poti, katere naju bodo združevale tudi na nivojih, kjer se bova dopolnjevala. In skupaj bova ustvarila več. Tako na čustvenem, kot materialnem nivoju. Venomer se bova dopolnjevala in rasla.

Vendar se je kmalu pojavilo vprašanje, kako najdeš takšno osebo, če se ne zaljubiš? Naslednje vprašanje pa je bilo, ali ni takšno življenje prazno, če ni zaljubljenosti? In kmalu sem dobil oba odgovora. Ko enkrat veš, kaj si želiš, potem samo izbereš. Izbereš si tisto, za katero si v danem trenutku prepričan, da je prava in na tem pričneš graditi. Seveda, če te izbere tudi ona. Vendar ta izbira nikoli ne sme temeljiti na strahu pred biti sam. Tako brez nesmiselnih kemičnih procesov in brez slabih navlak pričneš opazovati osebo, njene različne lastnosti, dobre in slabe, prednosti in napake. In ko to svojo izbiro preizkusiš na čim več nivojih, tudi spolnem, in če njene napake uvidiš kot pomanjkljivosti, ki niso usodne in z njimi lahko živiš, takrat se osebi odpreš in se ji popolnoma predaš. Takrat dovoliš energiji da steče, takrat dovoliš kemiji, da zadene. Takrat se zaljubiš. Ker ljubiš.

Stvar je dobivala na smislu, potrjevala so jo različna branja in kmalu se mi je ponudila priložnost, ki se je končala nedolgo nazaj. Našel sem osebo, ki je ustrezala nekim kriterijem, izbral sem jo, izbrala me je in pričelo se je spoznavanje. Le to je trajalo kar dolgo časa in počasi sem se pričel odpirati in sproščati počasi sem se pripravljal, da se bo zgodilo vse, kar je potrebno. A vendar nikoli ni prišlo do tega. Zato, namesto, da bi stvar rasla je več ali manj stala na neki mrtvi točki. Sprejemanje, ki sem ga prakticiral nikakor ni prišlo z druge strani. Vedno bolj sem se zavedal, da je temu tako in umikanje je postajalo neizbežno. Nisem vedel čemu, a očitno je bilo nekako prav, saj se je vsa stvar izjalovila in pričelo se je razhajanje. Po končani vezi  sem izgubil veliko energije za misli, kaj za vraga je manjkalo v formuli, ki je izpopolnjena do konca in šele pred dnevi sem spoznal, da sem storil še zadnjo napako pri ustvarjanju lastne pravljice. V vsem dogajanju nisem niti pomislil, da ta oseba vidi vse skupaj na popolnoma drugačen način. Takrat sem dojel, da ne glede na to, da izberem in da sem izbran, je pomembno predvsem tudi to, da oseba na drugi strani razume, da nekateri ljudje naravnost obožujemo individualnost posameznika in želimo to tudi nazaj in da nikoli ne zahtevamo, da nam nekdo sledi, saj tudi mi ne bomo sledili.

Sedaj ko pišem ta uvid, razmišljam, ali sem še kaj pozabil in nekako skrivno upam, da je bil to še zadnji nauk v zgodbi iskanja ˝tiste prave˝. Sedaj preostane samo še spoznavanje naprej in razumevanje, da smo si različni in da imamo vsak svojo pot, pa čeprav se nam včasih prekrižajo.

Ali je imel Horace potem prav? Da in ne. Tudi ljudje, ki razmišljajo, tudi ljubijo, samo to počno na drugačen način. Zato doživljajo svet najprej kot tragedijo, kasneje pa kot komedijo. Nikoli ni samo eno, vedno sta jing in jang.

  • Share/Bookmark

Pogled skozi okno

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 21 Januar, 2010 avtor Človek

Zunaj ponovno naletava sneg in hlad je zopet močno pritisnil. Od takrat sem dolgo časa obstajal zgolj skozi vsakodnevno prepričevanje in razčiščevanje s samim seboj, kaj, zakaj in kako. Včasih je bilo hitro razumljivo in gladko, drugič pa je bolečina preklala telo, na kratek čas zlomila in kot težka očetova palica učila, da nikoli več ne ponovim te napake.

Zadnjič sem ob vstopu v stanovanje prvič začutil toplino v srcu. Toplino, ki jo lahko primerjam samo z občutkom doma. Tega občutka nekako ne poznam najbolje. Ali pa sem ga v vseh letih že pozabil. Počasi ga spreminjam, mu deloma dodajam lasten pečat, slike preteklosti na stenah so zamenjale nove. In prvič sem na zid obesil svojo sliko. Večkrat sem se ujel v pogled na tej fotografiji in velikokrat sem ga poizkusil ponoviti, vendar mi nikakor ni uspelo. Do danes. Počasi sem se vrnil v stari tir, svet okoli mene je umirjen, se odvija s tempom, ki mu ga ukazujem sam.

Stvari, ki so mi še nedavno burile domišljijo sem skrbno pospravil, za spomin, če bi ga še kdaj potreboval. Mogoče čez leta tudi le ta zbledi, saj sem vedno rad živel in ustvarjal nove. Mož, ki je stopil v moje čevlje je dober človek. In to me je pomirilo in vesel sem za njo. Bil sem divjak, bil sem orkan, ki je lomil in s tem uničeval vse okoli sebe, pa čeprav sem vedel, da to ni prav, da si tega ne zasluži. Očitno so uzde, ki so mi jih natikali do sedaj bile prešibke, da bi umirile, kar je bilo potrebno umiriti. A vendar spoznavam. Spoznal sem se nazaj.

Na moji stari poti so se pojavile različne resnice in kar nekaj sem jih pobral, za spomin in kot željo po boljšem jutri. Nikoli si nisem mislil, da se bom v tako kratkem času naučil toliko. O sebi. Veliko lažje je stopiti v brezoblični del vsakdana, ko veš kdo si in kam si namenjen. Ko se kljub svojim napakam sprejmeš in se imaš rad in si želiš, da ti teh napak nikoli več ne bi bilo potrebno skrivati.

Pogled skozi okno je postal religija, h kateri se v meditaciji zatekam predvsem v večerih. Takrat si samo želim in takrat samo obstajam. Obstajam v svojem svetu, polnem pogledov, nasmeškov in želenih romanc, ki se nikoli ne odvijejo. Pa čeprav je za njih potreben samo korak. Morda pa je še vedno preveč mraz.

Spoznal sem, da moja samo uresničitev ne bo prišla od zunaj, da mora priti od znotraj, zato se naprej žrtvujem sanjam, ciljem in vsem, kar mi okupira duha, da ne razglabljam preveč o stvareh, ki niso potrebne razglabljanja. Še vedno nisem v stiku z realnostjo, ki stoji na vsakem koraku, še vedno vidim več, kot mi želijo prodati. Okoli mene je ogromno lepega, čistega, okoli mene je svet, ki je poln trpljenja, iluzij, zlomljenih kopij in nepotrebnih vojn, vendar še vedno ostajam na poti, kjer je najmočnejša vojna, ki jo bijem vsak dan, vojna s samim seboj.

In vsak dan ima smisel.

  • Share/Bookmark