Človek

Dnevi so minevali v kot ure, a včasih se je minuta vlekla dlje kot celo leto. Včasih je želel zbežati stran, stran od sebe, a vedel je, da si nikakor ne more uiti. Bil je tu in gledati se je moral v ogledalo, ki se mu je rogalo v obraz. Izkrivljena slika ga niti ni več motila, vedel je, da mora samo stopiti v stran, korak nazaj, da lažje se odrine in skoči višje.

Počutil se je kot malo dete na vlaku smrti, sedaj na vrhu, trenutek kasneje zopet na tleh, mislil je, da je vse skupaj že minilo. A vedel je, da laže. Da laže sebi, laže njej, laže vsemu kar mu je bilo sveto. Upal je, da mu slej ko prej uspe prepričati svojo dušo, svoje telo, da vse skupaj ni imelo smisla, da je bila zgolj žalostna zgodba, katere konec je vedel že dolgo v naprej.

A solze, ki so padale v kozarec so govorile drugače. Nekaj v njem je umrlo. V to igro je vložil vse in vse je izgubil. Izgubil je sebe. Izgubil je tisti žar, s katerim je premagoval vsakodnevne ovire, ki so mu prihajale na pot. A ni ga skrbelo za ovire, saj teh je bilo iz dneva v dan manj, bolelo ga je, ker ni več našel tolažbe niti v tistem, kar je ljubil prej in kar je želel ljubiti za vedno. Želel se je veseliti, a dobrote, ki so mu prihajale na pot so se mu zdele zgolj miloščina za tisto, česar ni imel.

Ni je hotel zasovražiti, pa čeprav je bil prepričan, da mu je dala dovolj razlogov za to. Ni je hotel spregledati, pa čeprav ni želela biti več videna. Ni se več želel spraševati o krivdi, o jezi, o smislu, o bolečini, želel je samo… da bi jo ponovno objel. A nje ni bilo več. Nikoli si ni mislil, da bo še kdaj resnično ljubil. Želel je bivati v svetu, prepolnem gorja in uživati v tistem, kar mu je zapolnjevalo dan, vse dokler je ni zagledal tisti usodni trenutek, ki ga je pograbil in prevzel. Postala je njegova obsesija, ki je ni mogel spraviti iz sebe. Vzel si je čas, da bi jo spoznal. Težave, ki so stale na poti je vzel kot izziv, vse je bil pripravljen storiti, da bi jo imel. Vsaj za kratek čas. In storil je. Storil je vse kar je zmogel in kar je znal, a ni bilo odvisno samo od njega. Tega se je žal zavedel prepozno. Želel si je, da bi bila prava in želela si je, da bi bil on tisti. Želela sta. Mogoče sta celo bila, ampak nista si mogla pomagati. Ni mu znala pomagati, da ji pomaga. Zato je brez moči poizkušal  rešiti nekaj, kar ni imelo rešitve.

Prišel je dan, ko je bila njena želja premočna, da bi se ji lahko še zadnjič uprl. Ni imel srca, da bi jo prosil, da ostane, saj je vedel, da to mora želeti sama, drugače se bosta vrtela v začaranem krogu iz katerega je želela na vsak način izstopiti. Sklonil je glavo in priznal poraz. Poražen je bil že mnogokrat poprej, bil je navajen padcev in vzponov, saj je bil človek, ki nikoli ni poznal varnega pristana. Nihče mu tega ni predstavil, nihče ga ni učil. Stopil je vstran in ji prisegel zvestobo v srcu, prisegel, da bo vedno tam, za njo. In bil je. Dolgo časa je trpel svojo bolečino, da bi njej olajšal njeno, a to ga je vleklo v malodušje, v svet, kjer sam ni več obstajal, saj je od njega ostal le kalup. Želel si je leteti a njegova krila je stopilo sonce, ki se mu je preveč približal, ko jo je spoznal. Ni jih mogel zaceliti, saj mu je zmanjkovalo perja, ki ga je spravljal, da bi njej olajšal padec. Pa čeprav je našla novo gnezdo, nov svet, ki ga ni poznal. Želel ji dobro, a spoznal je, da s tem ubija sebe, svoj dan, svoje srce.

Vse kar je imel, je bil on sam. Preveč se je razdajal. Skrival je solze, da ne bi vedela, da trpi, smejal se je, da se ne bi počutila krivo. A ko je sedel sam v svojih sobanah, je želel samo živeti, želel je ponovno želeti. Namesto tega so mu lice zopet razžirale solze in dan je bil enak dnevu. Želel je čutiti karkoli, samo bolečine ne več. Vedel je, da obstaja samo ena rešitev, a bal se je. Bal se je, da če ne bo tam za njo, ko ga bo resnično potrebovala, da nikoli ne bo postala tisto, kar je videl v njej. Bal se je, da je bilo vse skupaj  samo iluzija in da nikoli ni bila nič več kot le to. Da nista bila resnična ne ona, ne on. Da si je vse skupaj samo želel.

A vedel je, da ne more ostati nekje med rajem in peklom, vedel je, da edina pot, ki jima je ostala, je spomin, ki bo zaživel, če bosta oba tako želela. Vedel je, da mora prestati preizkus, vedel je, da obstaja samo ena pot. Zaupati njej, zaupati sebi in zaupati življenju.

Zato se je obrnil in stopil na pot. Ni smel dopustiti, da v njem umre še zadnja želja po ljubezni, zadnje upanje v srečo. Želel je živeti, pa čeprav le za trenutek. In ona? Dal ji je vse, kar je imel za dati, vzela je tisto, kar je mislila, da potrebuje. Bil je tisti, ki jo je razumel, spoštoval in spodbujal, pa čeprav je včasih mislil drugače. Upal je, da bo sedaj vse to dobila tam, kjer pravi, da ji je bolje, kajti sedaj je tam, kamor je stopila sama. Še enkrat je spustil solzo v pozdrav, zašepetal njeno ime in prisegel nebu, da storil je vse, kar je mogel in znal in prišel je čas, ko si je priznal, da mora odditi…

Iz ˝arhiva˝…

Bil je čisto navaden petkov večer. Dež je še vedno počasi raztapljal belino snega in postajalo je vedno topleje. Vračal se je s sprehoda, se spotoma ustavil v sosednji restavraciji, vzel večerjo, ki mu jo je pripravil prijatelj in se napotil proti domu. Že čisto blizu vhodnih vrat je opazil, da mu bo zmanjkalo cigaret, zato je stopil do sosednjega lokala, ki je bil edini, ki je prodajal zvitke, ki so mu nudili svojevrsten užitek.

Notri je bilo živo, nasmejano in energija je bila izredno dobra. Stopil je do točilnega pulta, pozdravil prijatelje, ki so delali to noč, naročil in se malce razgledal po prostoru. Veliko lepote je premogel ta večer in pogledi so kazali zanimanje, ki so jih potrjevali nasmeški, nekako znanih, a vseeno neznanih nežnih obrazov. Prijatelj je opazil njegovo interes in mu ponudil pijačo, vendar se ni odločil za njo. Oblečen je bil za sprehod, s seboj pa je nosil tudi zavitek s hrano, ki je počasi že oddajal vonj. Lepo se je zahvalil in se napotil domov. Stopil je v prazne sobane, odprl steklenico vina in se posedel za mizo, ki jo je premaknil proti oknu, da bi užival v pogledu. Zaljubil se je v to mesto, zaljubil se je v svoj dom, zaljubil se je v ljudi, ki so hodili v njegovi okolici. Počutil se je toplo, varno in prosto ter vsak dan  zajemal s polnimi pljuči. Dokaj hitro je pospravil obed, umaknil mizo, si prižgal svečo, izbral glasbo, nalil nov kozarec vina in se zagledal skozi okno . Prepustil se je skromnemu užitku, ki ga kar nekako ni želel izpuščati, saj  je bil takrat resnično sam s seboj.

Zagledal se je v dežne kaplje in spomin ga je odnesel nazaj v tisto poletje, ko je prvič videl njene oči in prvič okusil vonj njene tople ženskosti. To so bili časi, ko so se rojstnodnevne zabave odvijale ob tistem jezeru, biseru dežele. Zunaj, na prostem, ob zvokih kitare, ki jo je preigraval prijatelj, kiateri nikoli ni dokončno izkoristil svojega talenta.

Dan se je že dolgo nazaj prevesil v noč in zgolj luči postavljene ob vodi so metale sence, ki so poplesavale pred njegovimi očmi. Večina se je umaknila na bližnji pomol in skakali so v vodo, on pa je ostal sam na klopi in se poigraval s prijateljevo kitaro. Preigraval je tisti akord, ki ga je poznal in si sproti poizkušal izmišljevati nove melodije, ki bi utegnile stati skupaj. Poleg njega je bila naslonjena steklenica žganega in ni mu bilo mar za cel svet. Zatopil se je v strune in les, ko ga je naenkrat zmotila senca, ki se je pojavila pred njim.

Zmedeno je dvignil pogled in pred seboj je ugledal njo. Ni je poznal, vendar jo je opazil že v pričetku večera. Stala je tam pred njim v tisti živo rdeči žametni obleki, ki je segala rahlo nad koleni. Stala je tam z rahlo razprtimi nogami, obuta v vojaške škornje, ki so bili odvezani, njeno telo je bilo prevelik izziv za najboljše svetovne kiparje. Kostanjevo rjavi skodrani lasje so ji padali preko ramen, zagorela polt je poudarjala barvo zelenih oči, ki so se v temi svetile kot mačje. Stala je tam s svojo steklenico v roki in ga nepremično gledala. Nasmehnil se ji je s kotičkom ustnic in ji nagajivo namignil:

˝Želiš, da ti nekaj zaigram?˝

Še vedno ni pokazala nikakršnega znamenja, zato se je ponovno posvetil kitari in brenkanju po njej. Kar naenkrat je razkrečena stala pred njim in se sklonila proti njegovemu ušesu.

˝Želim, da zaigraš name˝, je tiho zašepetala in se zravnala.

Beli zobje so prevzeli vlogo na njenem obrazu in stopila je korak nazaj. Še vedno nasmejana se je počasi obrnila in se odpravila proti gozdičku, ki je rasel nekaj deset korakov vstran.

Najprej je zmedeno gledal za njo, vendar je hitro razumel namig, položil kitaro na njeno mesto, pograbil steklenico in močno potegnil. Počasi je stopal za njo in videl, kako se je ustavila. Še vedno je bila s hrbtom obrnjena proti njemu in občudoval je njeno zadnjico, mišičaste noge in nežni hrbet, ki ga ni pokrivalo njeno oblačilo. Približal se ji je. Z desno roko ji je odgrnil lase, ki so padali po hrbtu in se z ustnicami približal njenemu ušesu.

˝Obožuješ tango ali valček?˝, ji je dihnil na vrat.

Z drugo roko je segel po njeni in njuni prsti so se prepletli na njenem trebuhu. Nežno jo je ugriznil za vrat in opazil je, kako je na kratko otrpnila in na njenem telesu so se pojavile majhne pikice, ki so mu godile. Počasi je z jezikom polzel po njenem razgaljenem hrbtu in vratu, sem ter tja narahlo ugriznil, zgolj toliko, da je dobil potrdilo v obliki tistih pikic, ki so nastajale vedno znova. Še močneje jo je zgrabil in počasi obrnil. Sklenjeni roki sta tekmovali v moči, v očeh je gorelo. Nagajiv nasmešek njegovega obraza je bil nagrajen z grdim, a vseeno vročim pogledom ženske, ki mu je bila na voljo in za kratek trenutek je postala njegova last. Zavezani roki sta se znašli sklenjeni na njenem hrbtu, s prosto roko ji je segel v kodraste lase in jo strastno poljubil. Njuna jezika sta se prepletla in telesi sta iztisnili ves zrak, ki je obstajal med njima. Razvezala sta prste in roki sta polzeli po njenem telesu. Njeni čvrsti bedri in ritnici so skoraj zastraševali, a vendar obljubljali. Počasi ji je  privzdigoval obleko.

Prijela ga je za roko in jo umaknila ter stopila korak nazaj. Začudeno jo je pogledal. Z roko si je segla na ramo in z enim gibom je rdeča tkanina ležala na tleh, pred njim je stalo telo Nike, boginje v vojaških škornjih. Stopil je k njej in jo pričel poljubljati po telesu, njene roke so ga grabile za njegove dolge lase in vedno bolj glasno je vzdihovala. Razmaknil ji je korak in se potopil v njeno notranjost v iskanju naslade, v iskanju premoči, s katero bi obvladal njeno divjost, ki je gorela v zelenih očeh. Klecnila je v kolenih in ga odrinila vstran. Stopila je k njemu in mu na silo razprla srajco, da so gumbi, ki niso zdržali odleteli daleč naokrog. Presenečena je obstala, ko je videla, da pod lanenimi hlačami ni imel spodnjic, zato je močno prijela za njegovo moškost, da je kar malo zaječal.

Tokrat mu je vrnila pogled in nasmešek, ter se posvetila njegovemu telesu, ki je vibriralo ob vsakem dotiku, vsakem poljubu, ki ga je bilo deležno. Zmesi, ki jih je vnesel v telo tokom dneva in noči, pomešane z energijo, ki se je porajala v njem, so ga pričele odnašati, zato je vedel, da mora ponovno prevzeti kontrolo. Počasi a trdno jo je položil na toplo travo in se ji dolgo zagledal v oči. Namesto dveh srepih, navihanih pogledov, se je pojavila toplina, zaupanje in pričakovanje užitka, ki je sledil. Jemala sta se, od časa do časa obnemogla padla vstran, vendar ne za dolgo, saj sta se brž vrnila eden drugemu in skupnim užitkom.

Glasovi iz okolice, ki so klicali njuno ime so ju prebudili iz sveta dvojine, na hitro sta se napravila in vrnila nazaj. Na ustnicah sta skrivala nasmeh in z lažjo o sprehodu prepričevala družbo, ki jima ni verjela. Počasi se je odpravljala domov, zato je prosil prijatelja, če ju pelje, saj ni daleč. Odložila sta jo kjer je želela, saj je rekla da je tam doma. Stopil je z njo ven in jo prijel za roke, ji zaželel čudovito spanje in prijeten dan. Z nasmehom se mu je zahvalila in se napotila proti hiši. Prijatelj je počasi speljal, on pa se je ozrl skozi zadnje okno. Ni bila doma tam. Ko je mislila, da jo ne vidita več, je zavila po ulici. Zanimivo dekle, si je mislil…

Sveča je počasi ugašala in predramilo ga je. Na ustnicah mu je igral nasmešek. Stopil je do hladilnika in si nalil še en kozarček, ter sedel nazaj pred okno in se zagledal v daljavo. Prižgal si je nov zviek in v pričakovanju pomladi z glasbo odplaval v dogodivščine jutrišnjega dne…

Se nadaljuje…

Fotografije vzete z naslova - http://www.daliprintgallery.com/ - kot sredstvo za izkazovanje večne naklonjenosti in zahvala.

Horace Walpole je nekoč dejal:  ˝Življenje je tragedija, za tiste , ki čutijo in komedija za tiste, ki mislijo.˝

Vsak človek je sestavek nekega znanja, ki ga je prejel preko vzgoje in kasneje skozi lastno spoznavanje in dojemanje sveta. Moje prvo srečanje z ljubeznijo ali s sobivanjem, se tako prične z mojo družino.

Rojen sem bil posameznikoma, ki sta me kar dolgo časa nekako preslepila s svojim ravnanjem, saj v naši družini nikoli ni bilo krega, nasilja ali močnejših debat, vedno se je vedelo, kako stvari stoje. Če sem se moral komu smiliti sem se lahko naslonil na mati, če sem kaj ušpičil, je ukrepal oče. Odraščanje v takšni skupnosti je v meni pustilo neko iluzijo o resnični ljubezni, kjer je vedno vse tako kot mora biti.

Tako sem kot mlad fant na svojem zidu zbiral črtice, ki so bile posledica zaljubljanja zdaj v to, drugič v drugo dekle. Imel sem poln mošnjiček in prazno glavo. Vendar sem kmalu dojel, da nekaj ni v najboljšem redu, da v celotni sliki ˝za vedno˝ nekaj ne deluje. Naslednja stopnja vzgoje se po navadi nanaša na okolje, ki pa je bilo pri meni več ali manj okrnjeno, oz. več ali manj povezano s strogimi športnimi udejstvovanji in knjigami. Le ženske okoli mene so mi nekako vedno delale nekakšne preglavice. Še od tistega  dne v prvem razredu osnovne šole naprej, ko sem dobil prvi ukor, zaradi nespoštovanja, takrat še tovarišice učiteljice, ker sem jo prijel za prelepo zadnjico. Doma so z ene strani sledile čestitke in odobravanje izbire, z druge pa seveda klofuta in klevete. Mešana nagrada za mešane občutke, bi temu rekel.

Kot sem že načel, okolje samo je dodajalo nek pečat, vendar največji je prišel skozi samoizobraževanje zaradi nenehnega iskanja resnice v zapisani besedi. In seveda glasbi. Tako sem nekje v, recimo temu, študijskih letih spoznaval gospoda Junga in slovenskega veljaka Trstenjaka, ki sta mi prva odprla oči o sami zaljubljenosti in dogajanju okoli tega fenomena. Dejala sta, da le tisti, ki je naiven, tisti, ki ni izkusil veliko življenja se zaljublja na veliko, predvsem pa na prvi pogled. Ljubezen na prvi pogled po njunem velja za duševno motnjo in nezmožnost ocenjevanja realnosti okolja, v katerem se posameznik nahaja. Postajalo mi je jasno, da nekaj na tem mora biti, saj sem se res zaljubljal kot po tekočem traku in hitro je popuščalo. Bila je to droga, od katere sem bil svoj čas odvisen. Vsak ima svojo, pač. Ko sem se sprijaznil s to resnico in očitno moja glava ni bila več tako prazna, kar o mošnjičku ne bi trdil, se je vse skupaj postavilo na drugi tir.

Prihajale so prve resnejše veze in z njimi prva poglabljanja v posameznika, s katerim pričneš deliti svoj čas, svoje sanje, misli in ustvarjaš skupne, včasih kratkoročne, drugič dolgoročne cilje. Namesto zaljubljenosti sem pričel spoznavati kaj naj bi bila to ljubezen. Vendar že po prvem takšnem poizkusu mi je zopet postalo jasno, da tudi tukaj nekaj ni v redu in da obstaja še nekaj, kar se moram naučiti. A vseeno sem poizkusil ponovno. Tudi tokrat nisem našel tistega, kar sta imela starša. One dva nista imela težav. Pri nas je bilo vse gladko in jasno, sem si mislil. Zato je sledilo soočenje, ki me je prvič postavilo na realna tla.

To je bil že čas, ko pridni fantje in dekleta dokončajo fakultete, medtem ko sem se sam raje odločil, da bom opravil šolo življenja, saj je bilo bolj zanimivo in tudi več sem zaslužil.

Šok, ki sem ga doživel ob spoznanju, da idealna veza, ki je nastala samo v mojih očeh, ni bila tako idealna, temveč je temeljila na kompromisih in občasnim, a tudi močnim sporekanjem, v odsotnosti mene in sestre. Njuna naloga ni bila lahka, vendar je bila osnovana na pristnem dojemanju in sprejemanju drugega kot posameznika. V tistih letih mi to še ni bilo popolnoma jasno, zato se je tudi naslednji poizkus prav tako izjalovil. A kmalu, sem to čarobno formulo vedno bolj dojemal, predvsem, ko sem se začel zavedati lastnih pomanjkljivosti in lastne nepopolnosti.

V tem času sem se nisem oslonil na novega partnerja, temveč sem izbral žival, ki je bila že tam. Žival, ki me je naučila spoznavati sebe. To je bil moj maček Stric Muc. V sobivanju z njim sem dojel, kaj dejansko si želim od partnerja in kaj moram nekako iskati. Mačke so popolni individualisti. Njihovo življenje se ne odvija v odvisnosti od nas, razen v prehranjevanju, pa tudi to dejansko ne, saj so sposobne biti prelepe in takšne kot so, tudi na ulici. A vendar kljub svoji samostojnosti znajo dojemati toplino in bližino, znajo uživati v drobnih a bistvenih stvareh. Takrat mi je prvič postalo jasno, da se bo moje iskanje končalo, ko bom našel osebo, ki bo živela svoje življenje in bo dovolila meni živeti svojega. Združilo naju bo sprejemanje in spoštovanje kot osebe in partnerja, ki bova tam eden za drugega takrat, ko se bova potrebovala. Takrat sem se zavedel, da moja sopotnica ne sme biti oseba, ki mi bo sledila, a dobro sem vedel, da tudi jaz ne bom sledil njej, saj imam svoje cilje in svoje želje. Vendar pa bova morala imeti kar nekaj skupnih poti, katere naju bodo združevale tudi na nivojih, kjer se bova dopolnjevala. In skupaj bova ustvarila več. Tako na čustvenem, kot materialnem nivoju. Venomer se bova dopolnjevala in rasla.

Vendar se je kmalu pojavilo vprašanje, kako najdeš takšno osebo, če se ne zaljubiš? Naslednje vprašanje pa je bilo, ali ni takšno življenje prazno, če ni zaljubljenosti? In kmalu sem dobil oba odgovora. Ko enkrat veš, kaj si želiš, potem samo izbereš. Izbereš si tisto, za katero si v danem trenutku prepričan, da je prava in na tem pričneš graditi. Seveda, če te izbere tudi ona. Vendar ta izbira nikoli ne sme temeljiti na strahu pred biti sam. Tako brez nesmiselnih kemičnih procesov in brez slabih navlak pričneš opazovati osebo, njene različne lastnosti, dobre in slabe, prednosti in napake. In ko to svojo izbiro preizkusiš na čim več nivojih, tudi spolnem, in če njene napake uvidiš kot pomanjkljivosti, ki niso usodne in z njimi lahko živiš, takrat se osebi odpreš in se ji popolnoma predaš. Takrat dovoliš energiji da steče, takrat dovoliš kemiji, da zadene. Takrat se zaljubiš. Ker ljubiš.

Stvar je dobivala na smislu, potrjevala so jo različna branja in kmalu se mi je ponudila priložnost, ki se je končala nedolgo nazaj. Našel sem osebo, ki je ustrezala nekim kriterijem, izbral sem jo, izbrala me je in pričelo se je spoznavanje. Le to je trajalo kar dolgo časa in počasi sem se pričel odpirati in sproščati počasi sem se pripravljal, da se bo zgodilo vse, kar je potrebno. A vendar nikoli ni prišlo do tega. Zato, namesto, da bi stvar rasla je več ali manj stala na neki mrtvi točki. Sprejemanje, ki sem ga prakticiral nikakor ni prišlo z druge strani. Vedno bolj sem se zavedal, da je temu tako in umikanje je postajalo neizbežno. Nisem vedel čemu, a očitno je bilo nekako prav, saj se je vsa stvar izjalovila in pričelo se je razhajanje. Po končani vezi  sem izgubil veliko energije za misli, kaj za vraga je manjkalo v formuli, ki je izpopolnjena do konca in šele pred dnevi sem spoznal, da sem storil še zadnjo napako pri ustvarjanju lastne pravljice. V vsem dogajanju nisem niti pomislil, da ta oseba vidi vse skupaj na popolnoma drugačen način. Takrat sem dojel, da ne glede na to, da izberem in da sem izbran, je pomembno predvsem tudi to, da oseba na drugi strani razume, da nekateri ljudje naravnost obožujemo individualnost posameznika in želimo to tudi nazaj in da nikoli ne zahtevamo, da nam nekdo sledi, saj tudi mi ne bomo sledili.

Sedaj ko pišem ta uvid, razmišljam, ali sem še kaj pozabil in nekako skrivno upam, da je bil to še zadnji nauk v zgodbi iskanja ˝tiste prave˝. Sedaj preostane samo še spoznavanje naprej in razumevanje, da smo si različni in da imamo vsak svojo pot, pa čeprav se nam včasih prekrižajo.

Ali je imel Horace potem prav? Da in ne. Tudi ljudje, ki razmišljajo, tudi ljubijo, samo to počno na drugačen način. Zato doživljajo svet najprej kot tragedijo, kasneje pa kot komedijo. Nikoli ni samo eno, vedno sta jing in jang.

Zunaj ponovno naletava sneg in hlad je zopet močno pritisnil. Od takrat sem dolgo časa obstajal zgolj skozi vsakodnevno prepričevanje in razčiščevanje s samim seboj, kaj, zakaj in kako. Včasih je bilo hitro razumljivo in gladko, drugič pa je bolečina preklala telo, na kratek čas zlomila in kot težka očetova palica učila, da nikoli več ne ponovim te napake.

Zadnjič sem ob vstopu v stanovanje prvič začutil toplino v srcu. Toplino, ki jo lahko primerjam samo z občutkom doma. Tega občutka nekako ne poznam najbolje. Ali pa sem ga v vseh letih že pozabil. Počasi ga spreminjam, mu deloma dodajam lasten pečat, slike preteklosti na stenah so zamenjale nove. In prvič sem na zid obesil svojo sliko. Večkrat sem se ujel v pogled na tej fotografiji in velikokrat sem ga poizkusil ponoviti, vendar mi nikakor ni uspelo. Do danes. Počasi sem se vrnil v stari tir, svet okoli mene je umirjen, se odvija s tempom, ki mu ga ukazujem sam.

Stvari, ki so mi še nedavno burile domišljijo sem skrbno pospravil, za spomin, če bi ga še kdaj potreboval. Mogoče čez leta tudi le ta zbledi, saj sem vedno rad živel in ustvarjal nove. Mož, ki je stopil v moje čevlje je dober človek. In to me je pomirilo in vesel sem za njo. Bil sem divjak, bil sem orkan, ki je lomil in s tem uničeval vse okoli sebe, pa čeprav sem vedel, da to ni prav, da si tega ne zasluži. Očitno so uzde, ki so mi jih natikali do sedaj bile prešibke, da bi umirile, kar je bilo potrebno umiriti. A vendar spoznavam. Spoznal sem se nazaj.

Na moji stari poti so se pojavile različne resnice in kar nekaj sem jih pobral, za spomin in kot željo po boljšem jutri. Nikoli si nisem mislil, da se bom v tako kratkem času naučil toliko. O sebi. Veliko lažje je stopiti v brezoblični del vsakdana, ko veš kdo si in kam si namenjen. Ko se kljub svojim napakam sprejmeš in se imaš rad in si želiš, da ti teh napak nikoli več ne bi bilo potrebno skrivati.

Pogled skozi okno je postal religija, h kateri se v meditaciji zatekam predvsem v večerih. Takrat si samo želim in takrat samo obstajam. Obstajam v svojem svetu, polnem pogledov, nasmeškov in želenih romanc, ki se nikoli ne odvijejo. Pa čeprav je za njih potreben samo korak. Morda pa je še vedno preveč mraz.

Spoznal sem, da moja samo uresničitev ne bo prišla od zunaj, da mora priti od znotraj, zato se naprej žrtvujem sanjam, ciljem in vsem, kar mi okupira duha, da ne razglabljam preveč o stvareh, ki niso potrebne razglabljanja. Še vedno nisem v stiku z realnostjo, ki stoji na vsakem koraku, še vedno vidim več, kot mi želijo prodati. Okoli mene je ogromno lepega, čistega, okoli mene je svet, ki je poln trpljenja, iluzij, zlomljenih kopij in nepotrebnih vojn, vendar še vedno ostajam na poti, kjer je najmočnejša vojna, ki jo bijem vsak dan, vojna s samim seboj.

In vsak dan ima smisel.

Kolumna - Vest - 16. januar, 2010

Leta 1984 se pojavi demo posnetek, ki ni bil podoben ničemur, kar so takrat poznali. Vendar se zelo hitro razširi po vseh klubih nočnega Chicaga. Enostavna kaseta se je presnela v več tisoč kosih in že po sami sekvenci, ki se ponavlja skozi celoten kos, so vsi vedeli za katero pesem gre. Tudi publika je takoj vedela, da gre za Your Love in to je bila velika stvar. Vsi so poznali besedilo, ki so ga peli ob predvajanju in vse skupaj je bilo bolj podobno koncertu, kot nočnim klubom nekega podzemlja nevarnega Chicaga.

Nihče ni vedel, kdo Jamie Principle sploh je, večina je mislila, da gre za milionarja iz Evrope, kaj šele, da bi pomislili, da gre za mladega fanta, ki je doma v svoji spalnici ustvarjal glasbo, saj ga zaščitniški starši niso pustili sredi noči hoditi po mestu. Predvsem pa, kot se je izrazil Marshall Jefferson, nihče ni pomislil, da gre za ˝brata˝.

Jamie je bil takrat v vezi z gospodično z imenom Lisa Harris, za katero, kot pravi sam, je mislil, da je to tista, saj je vedno čakal, da bo spoznal tisto posameznico, do katere bo čutil tisto pravo povezanost. In ta pesem je nastala kot poklon njej, kot poklon ljubezni. Pri stvaritvi se je fant nasloni na velikana takratnega disko zvoka, Frankia Knucklessa.

Ko je videl, da je pesem postala hit v klubih, jo je nesel vsem velikim založbam, ki so takrat kraljevale v Evropi, vendar je bil povsod zavrnjen, saj to ni bila glasba, ki bi pripadala takratnemu poslušalstvu, ali na kratko, ni bila dovolj komercialna. A ta pesem se šteje kot leto 0 v House glasbi.

Takrat se je zgodila prelomnica, saj se je s tem trenutkom prenehalo reciklirati stare Disco plošče in House glasba je postala nekaj novega. Nekaj popolnoma svežega. A seveda še kar nekaj časa ni prišla na vinil, vse do pesmi On and On, ki jo je ustvaril Jesse Sounders. Na pomoč mu je priskočil producent Vince Lawrence, ustvarjalec takratnega stanja in njegov oče je bil lastnik glasbene založbe. V pesmi White Horce je Jesse vzljubil besedo Bitch, katera ga je takrat tako zabavala, da jo je enostavno moral prilepiti v kos, ki je bil enostavna lepljenka štiričetrtinskega ritma, nasnetih sintov, bobnov in drugih zvokov, katere so pobrali v takratnih diskotekah in jih sestavljali.

Še preden je vse skupaj postalo radijski hit, sta fanta vzela ploščo, ki sta jo ustvarila, natisnila tisoč kosov in se odpravila do prve trgovine in vprašala lastnika naj jo posluša. Ko je bila pesem končana ju je vprašal, od kod jima to, kdo je to ustvaril. Odgovorila sta mu, da je njuno in da imata še tisoč kosov, če želi kakšno kupiti. Vzel je vse. Vprašal ju je, koliko želita za njih in po pogovoru med seboj, sta se zadovoljila s 50 centi na ploščo za vsakogar in ker ju je izdelava stala nekje okoli dolarja, sta želela dobiti dva. Zato je Vince rekel štiri, saj je mislil, da se bodo še pogajali. A dobil je toliko kot je rekel. In kmalu so prodali več kot trideset tisoč primerkov in tako se je pričela manija, ki se je zajedla v vse zvrsti današnje glasbe in kot kaže bo tam ostala še dolgo, dolgo časa.

Jamie Principle & Frankie Knuckles - Your Love

Jesse Saunders - On and On

Jamie Principle - Waiting On My Angel

Jesse Saunders - Funk You Up

Frankie Knuckles & Jamie Principle - Baby wants to ride

Življenje je velika uganka. Lastno še toliko bolj. Tako kot vsi, sem  tudi sam večkrat izpostavljen nekim preizkusom, nekim situacijam, kjer je polno odločitev, ki za seboj nosijo določene posledice.

Največkrat pa sem postavljen na preizkušnjo ravno v interakciji z ljudmi okoli sebe in v situacijah, v katerih nekdo naredi nekaj, za kar občutim, da ni prav, da je neskladno z mojimi načeli, moralo, pogledi na svet in bi mi lahko dolgoročno celo škodovalo. Tudi to je del nas vseh.

In ko nekdo naredi nekaj takega, sem postavljen pred neko izbiro.  In to je moja zgodba.

Takrat se vprašam, ali sem dovolj močan, da odpustim nekomu, ki mi škodi, pa čeprav si mogoče tega ne želi in to počne iz nevednosti, ker ne zna drugače?

To me je nemalokrat postavilo v situacije, kjer sem krvavel in sem se dolgo pobiral. Ampak kaj lahko naredi človek, ko se zopet znajde tam? V situaciji, ki ga spravi na kolena, mu razblini vse iluzije in postavijo tisto osebo popolnoma v nek drugačen aspekt, na prvi vtis izredno negativnega. Naj se maščujem? To je verjetno tisto, kar vsak najprej pomisli. In načinov je veliko. Od mehkejših, kot je to, da želiš nekomu nazaj slabo, da skozi jezo in užaljenost, uničiš preteklost, prihodnost in stike ne glede na to, da se s to osebo kot posameznika mogoče potrebujeta zaradi česa drugega. Lahko  pa jo potolčeš s prezirom. Temu sam rad rečem mehko maščevanje, saj gre za maščevanje na osnovi psihe, ki je tako dolgoročno kot kratkoročno hujša od fizičnega maščevanja, o katerem nikoli ne izgubljam besed, saj to ni del mene.

Kot druga izbira pa ostane odpuščanje. Odpustim lahko zaradi več razlogov. Od tega, recimo, da sem imel oz. imam osebo pristno rad, do konec koncev nekega ˝filozofskega˝ ali ˝duhovnega˝ pogleda, saj je to največje dejanje, kar jih človek lahko naredi in se v tem primeru postavim na ˝božjo˝ stran.   Le ta odpušča vse, predvsem neznanje iz katerega izvirajo vse naše napake in strahovi.

Ko se znajdem v situaciji, ki me, kot radi rečemo, ubija, mi jemlje življenjsko energijo, se je najlažje zateči k enostavnemu izhodu – pustimo času čas in tako se razreši veliko stvari. Ampak tega nikoli nisem mogel, ker preveč cenim čas. Zame je življenje tukaj in zdaj, jutri je nov dan in nov svet.

A moram biti iskren. Ni lahko. Nikoli. Vedno sta dve plati iste medalje in tako je tudi tukaj. V meni se pojavi vprašanje - zakaj? Zakaj to potrebujem? Zakaj si želim, da mi je najhuje? In zakaj se mi to ponavlja? A po drugi strani pa stalne besede želijo meso in si rečem - ali nisi ti tisti ˝človek˝, ki pravi ˝bring it on?˝ Ali nisi ti v svojih izrekih tisti ˝močni človek˝, ki zmore? In to obračanje kovanca se nadaljuje z vprašanji kot so - kaj pa ti misliš da si? Se v svojih očeh res vidiš, da si nekaj ˝več˝? In ravno take situacije me delajo takšnega.

Sem zaradi tega vzvišen? Očitno da, pa čeprav si ne želim biti. Vendar vem kaj me je pripeljalo do tega. Enostavno sem ponosen, ker verujem. Ker vztrajam. Ker se ne dam. Ker sem tolikokrat padel, da se sam sebi čudim, kako imam sploh še kakšno kost celo, a še vedno se poberem in iz vsake situacije se vrnem še močnejši. In to mi daje to moč in zato včasih nekdo dobi občutek, da z viška gledam na tiste, ki tega ne počno.

Vendar me ta ˝moja vzvišenost˝ nikoli ne vodi na slabo stran. Nikomur ne ubijam sanj, ljudem, ki jih poznam, vedno stojim ob strani, tudi takrat, ko se večina odloči, da je njihovo početje nesmisel, da si nečesa ne zaslužijo. Na njihovo stran stopim, ko jim vsi obrnejo hrbet, saj želim, da vztrajajo. Pa čeprav je boleče za vse. In trudim se, da ne obsojam.

Toda včasih me moj ˝kompleks˝ močno zaduši. In to sovražim. Sovražim, ker me postavlja v dvome ali je to kar počnem - prav. Tega pa enostavno ne smem. Jaz ne smem dvomiti. Moje življenje je preveč odvisno od moje vere, saj nimam zaledja, ne znam užiti ugodja in miru in to ni lahko. Jezusov kompleks pravijo tisti, ki postavljajo diagnoze. Da, priznam. In tukaj je moj križ. Zavedanje.

Kaj pa če nisem Jezus? Kaj pa če me enkrat dokončno zlomi? Napovedano mi je bilo. Diagnoza, ki so mi jo postavili na različnih testiranjih je govorila o veliki potrebi po tveganju, primerjano z golobi, ki se spustijo globoko v brezno in jih večina ne preživi. Naziv sem v letih že pozabil, vendar so mi rekli, da upajo, da bom znal ob pravem trenutku odpreti krila. Tudi v različnih kolenih družinskega drevesa so korenine, ki so me označevale za ˝potencial˝. Potencial tistega, ki se bo nekoč dokončno zlomil. Rekli so mi, da ravno tisti, ki odražajo največ neke notranje moči, tisti, pri katerih ki nikoli ne posumiš, pridejo do določene točke, ki je dokončna in namerno ne odprejo več kril.

Velikokrat sem bil, zaradi različnih del, ki sem jih opravljal, podvržen različnim strokovnjakom in različnim analizam. Veliko smo se pogovarjali. Največkrat bolj ˝teoretično˝, saj sam sebe nisem toliko poznal, da bi vedel kaj drži in kaj ne. Zato sem jih tudi vprašal, kako se človek lahko izogne tej točki? Odgovori so bili vedno enaki. Najdi cilj, postavi ga tako visoko, da ga nikoli ne boš mogel doseči.

A v meni so ostala vprašanja. Kaj pomeni uspeh, ko ga nimaš s kom deliti? Kaj mi je pomagalo, ko sem prišel domov s pomembnih in dobrih, ugodnih razgovorov, ko so se stvari odprle na vseh področjih in nisem imel komu reči, da sem resnično vesel? In da tam ni bilo nikogar, ki bi bil iskreno vesel zame in z menoj? Ko nimaš koga objeti in zajokati, ker si srečen? In vsega tega nimaš, ker si golob. Golob, ki rad zapira krila. In najhuje je, da se ne moreš ustaviti, ker tak pač si. Ker ne moreš reči, nehal se bom gnati, nehal si bom želeti, nehal bom padati. Enostavno ne morem.

Včasih vseeno na silo poizkušam, čeprav nekako  globoko v sebi vem, da nisem pripravljen.  To se zgodi predvsem takrat ko vidim, kako si drugi zaželijo, kako bi bili z nekom tam in počeli to,  meni pa v glavi odzvanja, pismo ne, to ni to. Jaz tega ne morem.  Nisem še tam, da bi si lahko z nekom delil,  da bi  lahko nekomu dal, ker še nimam dovolj. Nisem še tam, da bi nekam šel, saj nimam časa, saj nisem še tam, kjer želim biti. Nikoli nisem bil na nekem ˝dopustu˝ deset dni, vedno sem v tem videl izgubo. Nekoč sem delal sedem let in v teh sedmih letih sem se  na dopust odpravil za malo dalj časa, vendar sem se vrnil po štirih dneh. In do nedavnega se mi je vse skupaj  zdelo  zelo bizarno, saj nisem vedel, kaj za vraga počnem tako velikega? Razumel bi, ko bi bil umetnik, znanstvenik, nekaj, karkoli, kar bi imelo neko rdečo nit. Tega dejansko nisem videl.

In tako v teh poizkusih ˝biti normalen˝, da bi bil lažje sprejet, delam napake. Ker sam še nisem na tisti pravi poti, vseeno želim pomagati drugim, a vem, da se slepim, da živim v iluziji.  Ustvarim  zgodbo, ki obstaja zgolj v moji glavi in izključuje resničnost vsakdana. In takrat sem pripravljen na vse. Iluzijo tako močno objamem, da ji kmalu pričnem verjeti, zaradi nje se poizkusim spremeniti, saj si mislim, da delam kompromise. Vendar se s tem samo postavim zopet v tisto nevarno situacijo, ki dopusti, da ko se realnost vrne,  udari še močneje, saj sem pred tem odvrgel zaščito, ki naj bi me čuvala pred takšnimi vratolomnimi podvigi. In takrat se mi zgodi nekaj, kar upaš, da se ti nikoli ne more več zgoditi.  A resnica slej ko prej udari. Človek, ki se znajde ob meni se izgubi in  v svoji nevednosti mi stori krivico, ki deluje tako, kot da mi je nekdo zopet zabil nož v hrbet, ker nisem bil dovolj pozoren in sem zaupal.  In takrat se zopet znajdem v kolesju življenja, ki zahteva tukaj in zdaj. Akcija vedno zahteva reakcijo. In zopet se pojavi boj med tistim ˝mehkim maščevanjem˝ in preizkusom samega sebe , kdo sem. Takrat se usedem nazaj, si pogledam v srce, težko pogoltnem slino, ki se je zasušila v ustih in se zopet, kot že tolikokrat poprej, odločim.

Še enkrat bom storil enako. Še enkrat bom zaprl ta krila in se spustil v brezno in upal, da bo nekoč resnično vredno. Odpustil bom brez kakršnega koli namena. Odpustil bom, ker lahko. Jutri se bom ponovno prebudil v svet, ki bo zahteval še več, kot sem mu mislil dati in jutri se bom pogledal v ogledalo in ravno to odpuščanje me bo odrešilo in vrnilo sijaj v oko. Kot ničkolikokrat poprej. 

Stala je tam in že prvi trenutek se mi je zdelo, da ne sodi v okolje, v katero je bila postavljena. Opazoval sem jo in na prvi vtis niti nisem vedel, kaj naj si mislim. Bila je sama in bilo je prekleto mraz. Tudi oblačila, ki jih je imela na sebi ji niso dajala komplimentov, a nič ne de, sem pomislil, to so malenkosti, ki se jih hitro odpravi.

V razmišljanju me zmoti prijateljica. Stopila je k meni, me gleda in skrivnostno nasmiha.

˝Vzemi si jo!˝ mi reče.

˝Ne morem kar tako. Pa saj veš.˝ ji odvrnem.

˝Ne, ne vem. V čem je težava?˝

˝Nisem pač tak, kaj naj.˝

˝Od kdaj nisi tak? Kar te jaz poznam, si si vedno vzel kar si želel in nikoli nisi razmišljal o posledicah…˝ me zbode.

˝Ne vem, mogoče sem se postaral.˝ ji zamišljeno odvrnem in še vedno gledam proti njej, tam v tistem kotu.

˝He, ti postaral? Nekaj gubic te še ni naredilo starega, pa konec koncev, če bi le sam v to verjel…˝ nadaljuje.

Nasmehnem se ji in opazujem obe. Prijateljico, ki me nagajivo spodbuja in neznanko, ki jo je ujelo oko.

˝Ampak saj nič ne vem o njej.˝ se počasi omehčam. ˝Kaj če storim kaj narobe?˝

˝Kaj pa je tukaj za vedeti? Lej, jaz jo poznam prav dobro in nekaj stvari je vsem skupno. Dati ji moraš ljubezen in čas, dati ji moraš srce in pozornost. Tako kot vsaki. Vem pa tudi to, da sovraži mraz, da jo le ta že kar dobesedno ubija in je rada na toplem.˝ me naprej prepričuje.

˝No, to je verjetno res, ampak sam ne vem, ali sem pripravljen. Dolgo časa je že minilo od zadnje in ne bi rad storil nekaj, kar bi kasneje obžaloval.˝ še vedno oklevam.

˝Pa kdaj si postal takšna reva? Moram priznati, da te takšnega res ne poznam!˝ me čudno pogleda.

˝Saj ne gre za to, saj veš…˝ se poizkušam izvleči. ˝Odkrito povem, tudi sam ne vem, zakaj oklevam.˝

˝Povem pa ti še eno stvar o njej, ki bi jo sigurno moral vedeti. Rada je namreč mokra.˝ mi reče in se prešerno zasmeje.

Njen smeh me sprosti in skupaj se smejeva kot dva prvošolčka, ki sta ravno ušpičila neko pobalinstvo.

˝Amapak si pa pokvarjena!˝ ji v smehu odvrnem.

Takrat se preneha smejati in reče: ˝Resno mislim in to si zapomni, drugače ne bo prav dolgo tvoja!˝

Tako sva stala v tišini in ves čas sva gledala proti njej. Po glavi so mi hodili različni scenariji. Je že čas za drugo? Jo bom lahko obdržal? Kaj pa če sploh ni tisto, kar mislim, da je? Mogoče pa je sama tam z razlogom. Iskal sem odgovore, vendar sem se po nekaj trenutkih odločil.

˝Grem.˝ rečem prijateljici in ji z glavo pokažem svoj namen.

˝Srečno!˝ mi odvrne. Na njenih ustih je še vedno nasmeh.

Pristopim k njej, jo brez besed primem in odpeljem s seboj. K sebi domov. Na srečo ni bilo daleč in kot bi mignil, sem jo že nosil po stopnicah do svojih vrat. Vrata so bila kot vedno odklenjena, zato sem kot pravi kavboj z nogo pritisnil na kljuko in jo ponesel v notranjost. Še vedno nisem rekel besede. Nežno sem jo odložil in sedel poleg nje. Po tiho sem ji zašepetal nekaj lepih besed in jo opazoval. Čas je mineval kot za šalo, opazil sem, da je zunaj že tema. Počasi sem se je dotaknil. Nisem začutil nikakršnega odziva, bila je ledeno hladna, saj je stala tam zunaj ne vem koliko časa. S prsti sem počasi prešel že preko njene celotne biti in v duši sem upal, da delam prav. Našla sva se, kot bi se iskala že dolgo časa in srce mi je trepetalo v radosti.

Še vedno je tu ob meni, tiho, a vseeno mi daje prijeten občutek, da nisem čisto sam. Nežna je, si mislim. Gledam jo z nasmeškom in vem, da ko bo prišel njen čas, bo najlepša roža, kar jih je videlo moje oko.

Moja prva Orhideja.

Razmišljam o bizarnosti današnjega dogodka, ki mi nikakor ne gre iz glave. Načeloma ne maram biti siten ali žaljiv, vendar pa tudi ne dopuščam, da mi nekdo po nepotrebnem jemlje energijo, zbuja neke slabe občutke zaradi stvari, kadar mu nič nočem, ali pa če nisem naredil nič napačnega.

Hodim po poljanski, pridem do semaforja, na katerem gori rdeča luč. V približno enakem času se zraven ustavi starejši gospod, ata po domače. V rokah drži vrečko, v kateri ima špecerijo. Celotna slika kaže na običajnega upokojenca, ki se vrača iz trgovine domov. Čez nekaj trenutkov opazim, da me podrobno opazuje, vendar se za njegov ogled ne zmenim, saj sem zaradi svojega občasnega stila oblačenja navajen, da komu padem v oko. Ravno  se hočem obrniti proti njemu, da bi ga prijazno pozdravil, kar po navadi v takšnih situacijah storim, me pogleda v oči in reče:

˝Fine čevlje imate.˝

Presenečeno se na pol obrnem in prijazno izustim: ˝Ja hvala lepa gospod.˝

Gospod si me še vedno ogleduje in očitno brez razmišljanja vpraša:

˝Vam je kaj nerodno, da nosite čevlje, ki stanejo toliko, kolikor znaša moja celotna pokojnina?˝

Za trenutek sem dobil občutek, kot da bi me nekdo udaril z opeko po glavi. Mislim, da mi je v tistem delcu sekunde skozi misli šinilo neomejeno število odgovorov, a očitno je bil samo en pravi.

˝ Zanimivo vprašanje. Povejte mi, a pa vam ni nič nerodno, da v mladosti niste naredili več, kot očitno ste?˝

Možakar me zaprepadeno pogleda. V tem času se  ravno vklopi zelena luč. Stopim čez prehod in se na koncu ozrem in vidim, da je ostal tam.

Sedaj sedim tu in še vedno ne morem doumeti celotne situacije. Nisem želel biti žaljiv. Ne vem, zakaj gospod ne dobi dovolj, ne vem koliko sploh dobi, pa vendar, kaj sem kriv jaz? Zakaj bi se moral sam počutiti slabo, zaradi nečesa, kar mi ni bilo podarjeno, pa tudi, kaj potem če mi bi bilo? Sem sam odgovoren za svet? Sem, za lastnega, ravno tako kot vsak drug za svojega. Ali bi želel, da bi bilo drugače? Da, bi, ampak sam ga ne bom spremenil in to vem jaz, in mislim, da se tega zaveda tudi možakar.

Ne vem, mogoče si včasih nekatere stvari resnično preveč jemljem k srcu, vendar njegov pogled, ko je ostal tam, mi ni bil všeč.  Enostavno ne gre iz glave. Verjetno tudi za to, ker sem si dovolil, da me je sprovociral. Vendar pa sem prepričan, da to ni bil njegov namen. Eh…

Če dobro pomislim, sem kar primerno utrujen. Pekoče oči, ščemenje telesa, ukrivljena drža na neprimernem sedalu, so jasen znak, da bi moral v posteljo. Pa vendar še ni čas za to. Dve dolgi elektronski sporočili še čakata na moj odgovor in moram se ju še lotiti še nocoj. Prvo me sili, da se poglobim vase, drugo pa me je poiskalo, ker potrebuje moj svet. Obe mi na nek način laskata, vendar se pri drugem bojim, da ne rečem česa napak, saj ne bi želel, da moje besede prekomerno vplivajo na razplet dogodkov, kateri z menoj nimajo nič skupnega, razen tega, da sem nekoč nekaj zapisal, kar bi utegnilo priti prav. Prav tako pa vem, da skozi obe vprašanji rastem, saj moja resnica ni daleč od te.

A najprej se moram še malo posvetiti samemu sebi oz. mislim, ki mi že nekaj časa ne dajo miru, pa čeprav vem, da je nesmiselno izgubljati besede o nečem, kar so dorekli že drugi.

Sinoči sem imel zanimiv obisk, katerega sem čakal že predolgo. A vendar nedolgo nazaj nisem vedel, da je ta obisk nujen. V bližnji preteklosti so se namreč dogajale različne stvari, veliko novega sem spoznal o sebi, predvsem pa sem spoznal, da je spomin resnično nesmiselna stvar, saj ima toliko pomanjkljivosti, da je že prav smešno, ko pričnem ugotavljati kaj je resnica. A o vsem tem se že bral, vse to sem že vedel, a očitno nisem verjel, dokler nisem izkusil na lastni koži. Pravijo, da se človek samo tako dejansko nauči.

Veliko stvari se mi je dogajalo v preteklosti in veliko negativnega sem enostavno potisnil globoko v podzavest, da sem postajal sumnjičav v svoj obstoj, namesto, da bi dvomil v tisto, kar sem mislil, da je resnica. Očitno sem se zavedno želel zaščititi pred posledicami in sem stvari potiskal v nezavedno in le to se je počasi polnilo s strahovi in zamerami, za katere niti nisem vedel, da obstajajo. Spomnim se, da sem takrat, ko sem izvedel določene stvari zamahnil z roko in veliko dušno odpuščal, a počasi sem dojemal, da sem lagal drugim, predvsem pa sem lagal sebi. Bil sem ranjen in bil sem prizadet, vendar moj ˝jaz˝ si tega ni želel priznati, zato sem slabosti potlačil in ohranil zgolj lepe stvari. Slabe pa sem očital sebi, saj sem se imel vedno za tistega, ki odgovarja za svoje življenje. Seveda bo ta misel obstala, vendar jo moram popraviti s samimi dejanji.

In sedaj, ko sem končno prišel v čas, ko sem trdno odločen, da stvari pustim za seboj, sem se odločil soočiti z vsakim dogodkom posebej in vsako osebo iz oči v oči. Priznam, že dan v pričakovanju je bil težak, saj nisem vedel kaj naj pričakujem, kako bo oseba sprejela vprašanja, ki so ji bila namenjena, predvsem pa strah, da bom izvedel tudi stvari, katere bi me lahko potisnile še bolj nazaj, kamor pa si nisem želel.

Ko je prišla, sva oba takoj začutila neko napetost v zraku in poizkušal sem napeljati pogovor na običajne teme, da bi se oba sprostila, vendar je bilo vse brez uspeha. Med nama se je zgodilo veliko, v zadnjem času pa nič dobrega, predvsem pa še bolj uničujočega. Zato sem odvrgel rokavice in direktno udaril. Ne vem zakaj, ampak pri vsem skupaj se nisem čutil nekako vpleten, predvsem v čustvenem smislu, medtem, ko sem opazoval njo, kako se je sprehajala do pekla in nazaj. Na čase ji je bilo nerodno, na čase je postajala jezna, vendar v njenih očeh je bilo največ očitanja. Očitanja sebi in očitanja meni. Tako so tekle besede in kmalu se je pričelo dogajati tisto, o čemer razmišljam še vedno. Z obeh strani so prihajala vprašanja in z obeh straneh ni bilo odgovorov. Očitno nisem bil sam v tem dejanju, ko sem stvari tlačil globoko, očitno sva to počela oba. Dolgo časa sva poskušala eden drugemu pomagati poiskati odgovor in bolj sva se mučila, težje je bilo. Kot, da se stvari nikoli ne bi zgodile. Čez čas sva ugotovila, da stvar ne vodi dejansko nikamor in da tak ne bova rešila ničesar, zato sva se raje poslovila in si obljubila, da to ni končano, saj dokler bo obstajal dvom, nihče od naju ne bo svoboden. Resda je minilo nekaj let od teh dogodkov, vendar očitno obema niso dajali miru in ne glede na to, da sva si rekla prijatelja, sva vedela, da si zameriva in da laževa ne samo eden drugemu, temveč predvsem vsak sebi.

Ko je odšla, sem bil popolnoma presenečen, kako za vraga se nisem mogel spomniti nekih enostavnih stvari, katere sem bil pripravljen priznati, saj sem se toliko poznal in sem vedel, da sem dejanj sposoben. Zato sem v tem dvomu pričel iskati po zapisih in ugotovil, da je veliko stvari, ki so se mi dogajale tudi v ne tako oddaljeni preteklosti, za katere sem mislil sam, ali kdo drug, da so popolnoma drugačne. Sprožilci spomina so si zapisali zgodbo, ki me želi zaščititi, vendar namesto tega, sprejemam popolnoma drugačno zgodbo.

Zato sedaj vem, da moram pisati, saj si želim, da bi bil nekoč svoboden in da bi bil nekoč Jaz in ne tisto, kar si samo predstavljam, da sem. In sedaj vem, da kljub vsemu, je soočenje vedno samo koristna stvar, čeprav je v tistem trenutku izredno boleča in neprijetna nadloga.

Snežinka potrebuje tudi do ene ure, da pade na zemljo.

Zbudim se. Sem na oblaku. Oblak hiti dalje, proti nekemu drugemu mestu, ves svet je pred mano. Ljudje pod menoj se zapirajo v hiše, lučke gorijo. Tam osamjen pes laja na našo družbo tu v oblaku, pa čeprav mu čisto nič nočemo. Pa prav lep pes je bil. Obrnem se, da bi povedala prijateljici, vendar ta je že odletela. Huh, kako hitro odhajajo, sem si mislila, a meni je tukaj še vedno lepo. Zraven mene sedi kremža, venomer se nekaj cmeri in hlipa. Bilo je točno nad cerkvijo, od koder je zopet zvonilo, ko mi je prekipelo:

˝Pa kaj se cmeriš, nesreča mala? Kaj je narobe, da motiš moj preljubi mir in razgled?˝

˝Bojim se˝

˝Česa se pa bojiš, meketalo?˝

˝Bojim se, da bom kmalu na vrsti. Ampak jaz še nisem pripravljena!˝

Malce se presedem, saj me nemir prične najedati in jo pogledam še bolj postrani.

˝Nisi pripravljena na kaj?˝

˝Nisem pripravljena na konec!˝

Presedem se ponovno, da se umirim.

˝Ampak ali veš kakšen je konec?˝ jo vprašam?

˝Ne ne vem, ampak ga ne želim še, to vem.˝

˝Ampak kaj sploh imaš sedaj?˝

˝Sedim tu in lepo mi je gledati lučke in ljudi, pa sama nisem…˝

˝Če se ne motim, pa me popravi prosim, sediš tukaj in jadikuješ in se smiliš sama sebi in se bojiš nečesa, kar sploh ne veš kaj je… Pa veš kakšen občutek je padati?˝

˝Kaj me sprašuješ takšna vprašanja? Saj sama veš, pusti me!˝

˝Da tudi mene je strah, priznam. Lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. Tudi jaz dvomim. Pa vendar to je najina usoda. Mi dve sva ustvarjene za to, da se spustiva z oblakov, narediva nekaj dobrega za Mati Zemljo, vmes pa koga ujeziva, ali pa mu polepšava dan.˝

˝Oh, kako lepo in oh in sploh ˝oslajeno˝, mene ni nič manj strah. Zakaj pa ne bi mogla ostati večno na oblaku?˝

˝Ne vem, ali lahko ostaneš za vedno na oblaku. Vem pa to, da so vse moje prijateljice že odšle in vse tiste druge, ki so bile pred menoj tu, so že odšle. Tako, da kar nekako sklepam, da drugega izhoda ni…˝

˝Mogoče bi pa poizkusila?˝

Sedem bližje in jo objamem.

˝Ne boj se…˝

V tem trenutku naju je zajel veter in ponesel proti tlom. Lebdim. Gledam okoli sebe in vidim malo snežinko, kako se je zaprla vase in kriči. Obrnem se proti vetru, da me odnese proti njej.

˝Razpri se˝, ji rečem

˝Kaaaaj, ne slišiiim teeee!˝

˝Razpri se, bo lažje!˝ zakričim!

˝Ne upaaaaaam.˝

˝Verjemi mi. Podaj mi stranico!˝

Počasi se je odprla in zlepili sva se. Lebdeli sva nekje nad vasjo a vseeno dovolj visoko, da sva videli daleč.

˝Kako se počutiš˝ jo vpršam.

˝Lepo je.˝ mi mirno odvrne.

Pustim jo pri miru in si ogledujem tla pred seboj. Sem ter tja naju zagrabi veter. Tokrat gor, drugič dol. Časa bo očitno na pretek. Ogledujem si hiše iz katerih se vali dim, tam stoji otrok, ki je piškot iz katerega se kadi. Okrašena drevesa se svetijo, pes leži. Moj pogled je oddaljen a čustva so blizu. Lepo je lebdeti in se predajat vetru, a misel na konec me vsake toliko prebudi, da se zdrznem.

Pogledam za starimi prijateljicami. Tam eno je pravkar povozil avto, druga se v krčih brani izginiti v rumeni tekočini, ki jo spušča nesramni pijanec za voglom, tretja pa je pravkar izginila skozi mogočnost dimnika. Že skoraj me pograbi žalost, ko začutim, da se je mala kremžica odlepila in leti po svoje. Vesel krik slišim iz njenih ust, veter jo nosi sem ter tja in se zaletava v druge, nič hudega sluteče snežinke.

Malce se ustrašim za njo, zato na ves glas zakričim:

˝Počakaj, ti kepica mala, počakaj, kam se ti mudi?˝

A bila je že predaleč in njene besede so bile nerazumljive. Zazrla sem se predse in opazila, da bom kmalu pri tleh. Pričela sem se ozirati kam naj pristanem. Tam cesta, tu hiša, tam reka, tu mlin. A tam za mlinom pa stoji polje. Na polje se podam, tja med druge srečne zvezde, pridružim se jim, da bomo mogočne in velike, da, na polje se podam. Ujela sem veter in ponesel me je točno tja, kamor sem si želela.

Sedaj ležim tu, v družbi prijateljic in gledam v nebo, kako prihajajo nove za nami in kako počasi prekrivamo tla, ki postajajo mrzla. Počasi me bodo prekrile druge in skupaj bomo ostale do pomladnega sonca, ko nas bo njihova toplina pobožala in spremenile se bomo v vodo, ki bo odtekla. In naslednje leto se bomo vrnile. Upam, da se bom spomnila, kako lepo je leteti in upam, da ponovno srečam kremžico, da jo zopet poprimem za roko, ko naju postane strah. In lepa pot naju bo zopet čakala…