Trenutno se nahajam v dokaj turbulentnem času, če se naslonim na prejšnji zapis. Selitev pač nisem vajen. Kaj šele, da bi bil vajen ˝hitrih˝ premikov… Življenje v ˝cimerski skupnosti˝ mi je tudi bolj tujka kot ne, saj moji študijski dnevi v Rožni niso bili ravno dolgi.

Pred selitvijo sem pač živel osem let sam, v prevelikem stanovanju, kjer je bilo vedno toplo in kjer si hodil gol, kadar se ti je zahotelo. Še Strica muca sem lahko imel. Priznam, včasih me kar zamika, da bi šel lepo nazaj, kjer imajo stvari svoje mesto in kjer se človek počuti varnega in domače. Ampak tega enostavno ne morem narediti. Prišel sem z idejo in za njo moram stati. Tako pač je. Ovire se pač pojavljajo in pričakujem jih še več. Vedno bolj zahtevni bodo preizkusi. Ampak ali je to je dobro? Ali to ima kak smisel.? Na vse ali nič? Z glavo skozi zid? Ali zgolj zaslepljenost v - sreča je na strani hrabrih?

Bolj kot vse skupaj me moti pomanjkanje prave jasne misli, kako ideje postavljati v realnost. Ko človek uporablja v poslih in življenju že utečene poti, in se drži uporabe že začrtanih brazd človeškega uma, je vse skupaj samo še stvar pravil. A kaj ko želiš pravila kršiti? Ko želiš nekaj, kar je mogoče celo preveč za tvoje okolje? Kaj storiš? Odnehaš? Odideš v drugo okolje, kjer je ta stvar bolj mogoča? Ali pa preprosto vztrajaš in iščeš pot? Katera ˝poguba˝ je težja?

Je bolečina, katero nosiš celo življenje s seboj in je nastala zaradi tega, ker nisi poslušal srca, večja od bolečine, ki jo prinese ponižanje in osamitev v realnosti? Kdo bi vedel.

Včasih gledam ljudi in se mi zdi, kot da je njihov žalosten pogled resnična posledica tistega, ko si rečeš, zakaj nisem naredil tisto kar sem čutil?

Bojim se, da če bi to, kar žene zatajil, da bi zatajil življenje samo. In to zgolj zaradi strahu pred tem, da mi ne bi uspelo? Ali pa enostavno zaradi tega,  ker bi se premalo cenil? Kako bi potem lahko še komu rekel - vse se da če se hoče? Bi imel pravico še kdaj komu vlivati upanje, če sem ga sam izgubil vase? Kdo potem postanem?

˝When that head slits when that head splits when that head bursts, it will be the flower, the new Narcissus, Gala - my narcissus”

Pa povpraša še na blogu, mogoče pa kak bloger oddaja ali pa pozna nekoga, ki to počne. Seveda iščem sobo v LJ, ni potrebno, da je ravno velika, saj nisem prav zahteven človek.

Se pa pošteno povedano malce mudi, ker mi je čas ušel malce zaradi obveznosti, malce zaradi praznikov, delno pa tudi zaradi česa drugega…

Za vsako informacijo se že v naprej zahvaljujem.

lp

d.

Ura je 04:28. Še en dan je preživet, še eno jutro je pred menoj. Vsa vprašanja so še vedno prisotna, odgovori so daleč.

Trenutno se lahko napotim zgolj v ˝smiselno spanje˝ ali bolje rečeno -  ˝normalno˝ doživljanje jutrišnjega dne, ampak, ali bo to dovolj?

Vsak dan mine v spraševanju, ali je to - to? Je to tisto, kar naj bi življenje bilo? Je to tisto kar si želim?

Ne vem, v tem stanju lahko rečem samo to, kar sem rekel prijateljici:

Naš cilj ne sme biti cilj, naš cilj mora biti naša pot… Verjeti v to ni lahko, ampak… tu manjka cel kup, saj sem dojel šele takrat, da … rakija dela svoje… hehehe

Človek pri človeku, podobne misli, čuti podobno, a ne razume enako…

Opomba samemu sebi - spoštuj tiste, ki se svobode boje, in daj tistim, ki darila žele… Tvoj smisel ni v uresničevanjui drugih, tvoj smisel je v iskanju sebe…

Vse skupaj nekako pripelje do časovnega razmaka v neki majhni namišljeni sobani, kjer čas kaže - 06.22. Khm…

Zaključek večera?  Igra ni zapletena… ampak, kdo jo sploh še hoče igrati?

Danes bo novo jutro in zopet se podredim. Se podredim okolju, sprejmem uveljavljene norme in živim tiho, da kdo me ne opazi..

Bojim se biti to kar sem, ker bojim se biti sam… In ne zato, ker bi se bal Boga, temveč zato, ker vem kako verjeti v sebe…

Kaj me definira takšnega kot sem? No tudi besedilo pesmi, tistega, našega, ˝nepotrebnega˝ housa, ki vseeno pravi:

…

Ultra Nate - Free

Where did we go wrong?

Where did we lose our faith? My brother is in need,

but can he depend on me? Do you think if one of you tried,

maybe you could find - a better friend than any other

If you gave more than you took - life could be so good

Come on and try - Nows the time —– Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

Are we all strangers

Does anyone really care

Deep down were all the same

Trying to hide our pain

You think you can never trust another

cause theyre all out to get ya

We have to live in this world together

If we open up our hearts

Love can finally start

Come on and try

Nows the time

Chorus

Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

Bridge when youre down and youre

Feeling bad

Everybody has left you sad

Feels like no one will pull you through

Its your life whatcha gonna do

Make that change lets start today

Get outta bed get on your way

Dont be scared your dreams right there

You want it reach for it

Chorus

Cause youre free… To do what you want to do.. Youve got to live your life Do what you want to do

Chant Do what you want…. Do what you want to do…

V nekakšnem kratkem okvirju, hvala vsem ljudem, ki se nahajate okoli mene, hvala, ker me dopolnjujete in mi pomagate na moji poti ter ustvarjate to, kar postajam… Upam, da sem sam v korist tudi vam.

srčno in močno leto 2009 nam želim vsem,

denis

Morje je bilo mirno in zgolj nekaj razbitin je nakazovalo,da je se včeraj divjala nevihta, ki je obljubljala potop vsega živega. Sedel je na palubi svoje barke in v misli želel priklicati dogodke zadnjih dni, ki jih je na nek način želel pozabiti, po drugi strani pa se jih je oklepal kot utapljajoči se naključnega kosa lesa, katerega je prinesla voda. Je bila to usoda, da se mu ni zgodilo enako kot mnogim, ki danes stoje na pomolu in objokujejo svoje ladje, ali pa zgolj naključje, da je prav on zašel v zaliv, ki ga je obvaroval hudega. V glavi mu je se vedno zbijalo in uničen želodec mu je govoril, da nekaj ne dela prav. Hudičeva ognjena voda, ki mu je sinoči zopet prevzela um je puščala posledice. Že skoraj si je prisegel, da ne bo več pil, pa vendar, bi se zgodilo kar se je, če ne bi? Se vedno je nosil njen vonj, ki ga ni želel sprati, saj to je vse kar mu je ostalo. In to ne prvič.

Spomin je počasi dobival obraze, ki so prešerno nazdravljali, se smejali ter sem ter tja zapeli. Maske so počasi padale in vzdušje je proti jutru postajalo nevzdržno, le njen okajeni smeh ga je zadrževal. Kot začaran ni mogel umakniti pogleda z njenih velikih sijočih oči, ki so zgolj iskale pozornost vsakdanje praznine. Preglasna glasba je onemogočala normalen pogovor, a do tega mu niti ni bilo. Zato si je ogledoval gibanje teles v tej zapuščeni pristaniški podrtiji, kamor so se zgrinjali različni osebki, verjetno z enakim razlogom. Kozarec v rokah se ni želel sprazniti, pa čeprav ni več videl v čem je smisel. Mogoče ga tudi ni bilo. Nekajkrat sta se spogledala in razmišljal je o tem, zakaj je zavil v to hudičevo mesto, čeprav je vedel, da bo tam. Bil je prepričan, da je vse skupaj pustil za seboj in da je bila preteklost zgolj flirt, ki ni nosil nikakršne teže. V to je bil popolnoma prepričan, saj je vedel kje stoji. Vstal je in se odpravil proti pomolu. Zunaj je veter že pričel s svojo godbo in vedel je, da mora spraviti barko čim dlje od priveza, preden bo prepozno. Obrnil se je in krenil proti čolnu, ko je kar na enkrat stala pred njim.

˝Zakaj si prišel? Vedel si, da bom tu, zakaj?˝

Ni ji odgovoril, saj niti ni vedel odgovora. Zaužita pijača mu je zbegala misli in vse kar je v tem trenutku vedel je to, da si je zeli. Gledala ga je direktno v oči in tudi sam jih ni spustil. Položil ji je roko na obraz in se preden je uspela se karkoli reci so se njune ustnice združile in vročica mu je prevzela telo. Umaknil se je le toliko, da bi ji pogledal v oči. Veter je postajal vse močnejši in spomnil se je na barko. Prijel jo je za roko in povlekel za seboj. Ni mu ugovarjala in ni se branila. V trenutku je dvignil sidro in odvezal čoln, saj se je mudilo. Mudilo zaradi nevihte mudilo zaradi nje. Usmeril je proti odprtemu morju in stopil k njej. Bila je gola in počasi se je dotaknil njenega belega telesa, ki je vroče vrelo in se odzivalo že ob najrahlejšem dotiku.

Poljubljal jo je na mestih, ki so vodila v nebesa, poljubljal jo je na mestih, ki so nosila spoštovanje. Zunaj je besnelo in veter je zibal barko in dobil je občutek, da ju bo prevrnilo. Vendar se ni mogel ustaviti. Sedaj je bila ona vse in vse je bilo tisto kar si je želel. Njeno globoko dihanje ga je spodbujalo k iskanju nedorečenega in nikoli si ni mislil, da obstaja kaj lepšega kot igra dveh teles, ki želita naslade. Obležala sta drug ob drugem in neukročene misli mu niso pustile zapreti oči. Morje se je umirilo in lahno zibanje jo je popeljalo v sen, a on je ostal buden. Obrnil je čoln proti pristanu in sedel na robu postelje vse dokler nista prispela do priveza, kjer je legel nazaj k njej in jo opazoval še naprej. Narahlo ji je gladil zdaj lase, zdaj druge dele telesa, narahlo, da je ne prebudi. Kmalu bo dan in moral bo na kopno. Zibanje barke je uspavalo tudi njegovo utrujeno telo a ne za dolgo, saj je moral na pot. Ko je tako zopet sedel na robu postelje ni vedel, ali jo vidi zadnjič ali jo bo mogoče še kdaj ugledal. Vedno je bilo odvisno od nje. Vedel je, da tako mora biti in vedel je, da drugače ne gre.

Ropotanje s sosednje barke ga je prebudilo iz sanjavosti in zavedel se je, da bo moral odriniti. Teža v trebuhu je popuščala, glavobol je ostal. Stopil je v kajuto, kot da je mislil, da ga bo čakala tam. Razgrnil je rjuhe in utrujeno stopil na zrak, pospravil mreže in odvezal čoln. Počasi je razprl jadra in veter ga je ponesel proti modri globini, brezciljno a z nasmeškom na ustih. Danes mu je vseeno za ulov, danes je imel njo. In vse kar mu je ostalo je spomin in morje pred njim.

A bilo je toplo.

Mislim, da sem to pesem že kar nekajkrat pripel, ampak to je moj blog in če hočem jo bom še 100 krat Danes dodajam celo besedilo, da bo še vsem ostalim jasno, zakaj jo potrebujem vsake toliko…

Refrain: You don´t even know me, you say that I´m not livin´ fine. You don´t understand me, so why do you judge my life.

I don´t ask for nothing, I´m always rolling back home. Everytime I turn around, that´s something, people talk about, but they don´t know. And when I try to move on up they´re always pullin´ me down. I´m tired and I had enough. It´s my life and I livin´ it now. You don´t know me

Refrain: You don´t even know me, (You don´t know me) you say that I´m not livin´ fine. You don´t understand me, so why do you judge my life.

I always wonder why people try to hurt me. No happiness in their own lifes, so they act there all to tell is he. Who are you, say that I livin´ wrong, always telling me, what to do. I decide that gotta be strong. What makes you think that I needin´ you? You don´t know me

Refrain: You don´t even know me,(Ohh, you don´t know me) you say that I´m not livin´ fine.(You don´t understand the way that I feel)You don´t understand me, (You can´t increase my pain) so why do you judge my life. (Oohhhhh) You don´t even know me,(You don´t even know) you say that I´m not livin´ fine.(But I will go) You don´t understand me,(Tell me, who are you) so why do you judge my life.(so why do you judge my life)

Uuhhhhhhh, ohh Who are you? You say I not livin´right Anything I try to do You having walked in my shoes I´m gonna move on It´s my life, it´s my life It´s my life, it´s my life It´s my life, it´s my life

AAAaaahhhhhhhhhhhhhhhhhh

Refrain: You don´t even know me, you say that I´m not livin´ fine.(You don´t understand …) You don´t understand me,so why do you judge my life.(Everything I try to do)

Božični večer je bil hladen, večerja, ki si jo je pripravil mu ni teknila, mogoče niti ni bil lačen. To je bil njegov prvi božični večer v tem mestu.

Oboževal je cerkve. Njihovo arhitekturo, okrasje, vonj po kadilu in misel, da verni ljudje nosijo oznanilo, pa čeprav sam ni bil vernik. Ne te, ne katere druge ustanove. A nocoj se je slavilo rojstvo. Rojstvo novega upanja, mogoče.

Kljub temu, da ni bil razpoložen za kakršno koli interakcijo z ljudmi, se je odločil, da se bo udeležil obreda, v upanju, da začuti vsaj del skupnosti v kateri je lebdel.

Na pot je stopil zgodaj, saj je pričakoval, da se bo v hramu nabrala množica, vendar ne tako zgodaj, da bi morebiti ujel sedež. Sedeti ni želel, sedenje je namenjeno tistim, ki jih stanje utrudi. Njega po navadi ni. Rad je čutil celotno telo. V danem trenutku neke ideologije je celo nekje v kotičku misli upal, da ga bo vsaj za trenutek predal.

Glavni vhod je bil zaprt, zato so vstopali s strani. Bil je pol ure prezgoden a v notranjosti se je že trlo ljudi. Našel je popoln prostor zelo blizu oltarja in si ogledoval freske in ornamente znotraj te velike zgradbe. Nekaj stvari mu je bilo všeč, večina pa preveč plastičnih in modernih, kar nikoli ni odobraval. Še vedno je verjel, da ima vsaka stvar svoj prostor in čas in da nekatere stvari je potrebno ohranjati na način kot so nastale, ne glede na trenutne vzgibe. Zgodovina ostaja in se ponavlja.

Ljudje so množično hodili za oltar ogledovati postavljene jasli, vendar se s tem ni želel obremenjevati, ogledoval si je raje obraze okoli sebe. Kmalu se je obred pričel.

V center pozornosti je stopilo nekaj mož, ki so bolj spominjali na vojaške generale, kot na ljudi z duhovnim namenom. Poleg njih so mladi farani nosili novodobne sveče, a za njimi je sedelo kar nekaj ljudi v civilni opravi, moški in ženske. Spraševal se je kaj počno tam, saj tja niso niti pod razno sodili, saj so kvarili občutek nečesa večjega, višjega.

K mikrofonu je stopil zdaj ta, zdaj oni, a slišal ni nikogar. Iz zvočnikov nekje v ozadju je bilo komaj razpoznati besedo ali dve v vsakem stavku in tudi verniki so bili bolj kot ne zbegani, saj so zdaj vztajali eni, nato drugi, a očitno ne ob pravem času. Oče v četrti klopi je že trdno spal, tudi gospa mesto za njim je zaprla oči. Glasba osemnajstega stoletja priznanega skladatelja je prihajala iz zvočnikov, svetleče orgle so nemo molčale. Nerazumljivost samega obreda so mu zbegala dekleta v civilnih oblačilih, ki so nekje iz prvih vrst klopi stopala na oder in brala iz Knjig.

Vse skupaj se je odvijalo v duhamornem tonu, niti prilika o rojstvu, upanju in ljubezni do človeka, ki je bila edina razumljiva, ni dajala vtisa, da bi bili vsaj za delček sekunde veseli tega dogodka. Otrok je zaspal v naročju očeta, mlad par, ki je prišel v družbi staršev se je držal za roko. V prostoru je zadišalo kadilo in obred je vodil zdaj en, zdaj drugi.

Zaprl je oči in v sebi iskal vsaj delček tistega, kar je po navadi našel v podobnih situacijah, vendar razen močno udrihajočega srca ni našel ničesar. Ponovno je odprl oči in iskal poglede okoli sebe, želel je zagledati vsaj eno oko, v katerem bi našel iskrico tistega o čemer so govorili, a obrazi so bili nemi, oči povešene. Le tu in tam se je kak parček stiskal in se nasmihal.

Vse skupaj se je že bližalo koncu, zato se je odločil izstopiti preden se množica vsuje skozi mali prehod stranskega vhoda. Zunaj je pokalo od veselja, kuhano vino je teklo v potokih, nekdo je pravkar uriniral pred vhod božjega hrama. Na glavo si je poveznil čepico, roke globoko potisnil v žepe plašča in s hitrim korakom stopil po ulici.

Tudi letos je sveti duh ostal nekje drugje.

Božični večer je. Utrujenost počasi pojema, pa vendar je še vedno prisotna. Narava letos ni stopila v primerno razpoloženje, prav tako tudi on ne.

Še vedno razmišlja o tem, naj gre ali ne gre med ljudi. Vse skupaj doživlja bolj kot ne neresnično, v določenih trenutkih se mu stvari naravnost gabijo. Kot bi živel v popolnoma drugi dimenziji, ne svoji, temveč nekje, kamor je postavljen, ker je tako padlo. Pravzaprav nenamerno.

Dogodki preteklih dni so vzeli svoj davek. Jeza, zaradi pozabljenega je prerasla v apatijo. Moč je zgolj utvara. Pozabil je na edine smiselne praznike, na praznike posameznikov, ki so vredni obstoja.

Vse mu postane jasno, ko se zazre vase. Je lahko bolj prazen? Kaj ga je naredilo takšnega? Pa saj mu  nihče nikoli ni želel hudega…

Mogoče je sedaj pravi čas, da razmisli o preteklem letu in si naredi obveze za drugo. Ampak ali ima to kak smisel? Pa saj se niti ne spomni, kaj je bilo vse lani in konec koncev je to naredil že vsa leta prej, pa niti ne ve, kaj je želel. Tudi danes ni drugače. Zakaj bi si postavljal cilje, ko so cilji zgolj iluzija, s katero se bo moral sprijazniti ne glede na to, kaj si bo želel.

V glavi mu še vedno odzvanjajo njene besede, ki mu jih je dala ob slovesu. To je zadnje, kar ga je močno zaznamovalo, česar se resnično spominja. Pa vendar je čustva včasih imel. In prepričan je, da jih ima tudi sedaj, vendar drugačna. V iskanju si vedno osamljen.

Ni postavil dreveščka. Letos ni nasedel. Celo poklonil ga je naprej, naj se drugje vesele. Naj se veseli tisti, ki jim je to dano. On mora iskati. V vsakem novem dnevu se mora boriti z resnico drugih in vsak nov dan mu prinese misel, da lačnim solza v očeh ne pomaga. On je zgolj posameznik in njemu je dano iskati, a krvavi boj množic ne sedi v toplini tujega doma. Resnic je več.

Ni izbire. V sklopu spirale je vsaka stvar na svojem mestu, mogoče zgolj kot opozorilo, mogoče bolj kot ne krik. Razdvojenost med svetovoma duši, razdvojenost znotraj sebe distancira. Distancira sebe od drugih, distancira sebe od sebe.

Danes je dan, ko tudi tisti, ki ne verujejo, verujejo. Danes bodo sveti hrami polni in tudi sam bo šel. Pa čeprav to ni njegova vera. Vendar tam bodo tudi tisti, ki le to imajo. Storil bo to kot upor rdečim pokvekam z belo brado, ki na enak način žele zasenčiti nekaj, kar zasenčila že prejšnja brada. Počastil bo idejo o popolni ženi, materi, zaščitnici magije in narave. Njej, ki je skrbela za sužnje in njej, ki je poslušala premožne. Njej, ki je imela tisto, kar svetu danes manjka.

You see me here, Lucius, in answer to your prayer. I am nature, the universal Mother, mistress of all the elements, primordial child of time, sovereign of all things spiritual, queen of the dead, queen also of the immortals, the single manifestation of all gods and goddesses that are, my nod governs the shining heights of Heavens, the wholesome sea breezes. Though I am worshipped in many aspects, known by countless names … some know me as Juno, some as Bellona … the Egyptians who excel in ancient learning and worship call me by my true name…Queen Isis.

Mirne in nežne praznike želim vsem

Človek

Rahlo je še zgodaj, zato ne bom kompliciral. Odlično sem se imel, hvala vsem za prihod in podporo, komaj čakam, da se zopet snidemo in da pridejo tudi tisti, ki tokrat niso. Več ko bom pričel razmišljat…

Dodajam še mnenja in vtise, ki sem jih zasledil, če kdo ve še za kakšnega, naj prosim pove.

Sex, drugs and rock’n’roll ALI Sex, Bložič in rock’n’roll

Zbložičenost pa to.

Najbolša božična žurka EVR!

tudi to ni objava o bložiču

Bložič 2008 - fotografije

fak, kakšen blackout…

To ni objava o Bložiču

Novi look… brkovi

Prijazna mladina

Nikomur nisem oblubla da ne bom pisala o bložiču

Bruh, rig, drisk…1

Na hitro o Bložiču (ker glava ne pusti obširnejšega poročila)

1. ali zakaj z medico nisva več tabolš prjatla) ali tudi to ni objava o bložiču[back]

Ta zapis je zahteval sedem resnic o Človeku kot osebi in sem se poizkusil izogniti na očitno preveč predvidljiv način. No zato še enkrat, tokrat o meni.

1. Človek nerad govori o sebi. Ker je mnenja, da nima veliko povedati.

2. Verjame v človeka in človeštvo.

3. Je dokaj izgubljena oseba, pozabljiv, raztrešen in še kaj.

4. Je velikokrat ljubil in bil ljubljen. Upa, da se bo to seveda nadaljevalo.

5. Nerad teče na dolge proge, ker v tem ne vidi smisla.

6. Verjame v Smisel.

7. Ima rad pire krompir!!!

No tako, malo je bilo potrebno pomisliti…

Noše zadnja objava glede Bložiča. Se pravi -

Jutri, sobota s pričetkom ob 20h - Kavarna SEM, Metelkova 2!!!

Dokončen seznam je takšen, mogoče še kdo manjka, zaradi uporabe FBja ali pozabljenega zapisa, ampak nekako, to je to:

Ace (http://ace.blog.siol.net)

Alesh (http://wtf.si)

Ana (http://ratoncrack.blogspot.com)

Anna (http://anna.blog.siol.net)

Andrej (http://futr.blog.siol.net)

AndyBaby (http://andybaby.blog.siol.net)

Anka (http://ankabulovec.blog.siol.net)

Artificial (http://artificial.blog.siol.net)

Astarte (http://astarte.blog.siol.net/

Blazz (http://blazz.blog.siol.net)

Bonny (http://bonny4u.blogspot.com)

Boštjan Zrimšek (http://zrimsek.si)

Bufo (http://bufo.si)

Buksijakarc (http://buksijakarc.blog.siol.net)

Cyco (http://fxmedia.blog.siol.net)

D-mashina (http://deusexmashina.blog.siol.net)

Denis h. (http://clovek.blog.siol.net)

Devon (http://devon.blog.siol.net)

Dicky Hardy (http://www.dickyhardy.blogspot.com)

Dijana (komentatorka/bralka)

Dr.filomena (http://drfilomena.com)

Fetalij (http://tyschew.blog.siol.net)

Gyzar (http://gyzargeek.blog.siol.net)

Had (http://had.si)

Helena Kermauner (http://krtina.com)

Helenca (http://helenca.blog.siol.net)

Hirkani (http://zibelka.si)

Homerun (http://homerun.blog.siol.net)

Irena (http://irena.blog.siol.net)

Irenca (http://eirene.blog.siol.net)

Jacko (komentator/bralec)

Jazzy (http://jessy.blog.siol.net)

Kameleonka (http://tokzavesti.blogspot.com)

Kandela (http://kandela.blog.siol.net)

Kašpar (http://kaspar.blog.siol.net)

Katja (bralka/komentatorka)

Kobrowsky (http://kobrowsky.com)

Kristjan (http://kristjan.eprostor.net)

L. Noir (http://art-pour-noir.blogspot.com)

Lolita (http://so-damn-beautiful.blogspot.com)

Lukaz (http://lukaz.blog.siol.net)

Maky (http://maky.blog.siol.net)

MaMlaz (http://pikainmamlaz.blog.siol.net)

Marija (http://maryland.blog.siol.net)

Marushka (http://krizisce.wordpress.com)

Mateja (komentatorka/bralka)

Mayozi (http://mayozi.blog.siol.net)

Mendij (http://mendij.blogspot.com)

Mikec (http://www.mikec.si)

Mitja (komentator/bralec)

Mojcas (http://mojcas.blog.siol.net)

Mr.Mojo (http://mrmojo.blog.siol.net)

Neuro (http://neuromancer.blog.siol.net)

Neža (bralka/komentatorka)

Nika (http://darlingnikki.blog.siol.net)

Nika (http://nikja.blog.siol.net)

Nimfa (http://missnymphee.blogspot.com)

Nina (http://nina.blog.siol.net)

Ninochka (http://ninl.blog.siol.net)

Pengovsky (http://pengovsky.com)

Pet-in-g (http://seks.blog.siol.net)

Peter (http://blog.vest.si/liffe19)

Pika (http://pikainmamlaz.blog.siol.net)

Piroman (http://piroman.blog.siol.net)

Piskec (http://www.krtina.com/blog)

Pižama (http://pizama.blog.siol.net)

Ponpet (http://ponpet.blog.siol.net)

Pris (http://pris.blog.siol.net)

Robert (bralec/komentator)

Robertinho (http://robertinho.blog.siol.net)

Rok&Tjaša (http://rokintjasa.blog.siol.net/)

Salonitka (http://salonitka.blog.siol.net)

Saša Gerčar (www.sasagercar.com)

Si. R. (http://log.rucigaj.com)

Sikfak (http://sikfak.blog.siol.net)

Simona Rebolj (http://simonarebolj.blog.siol.net)

Sinčica (http://spranjca.blog.siol.net)

Snowblind (http://pilot.blog.siol.net)

Sosed (http://sosed.blog.siol.net)

Sparkica (http://blog.mozganostroj.com)

Sunshine (http://sunshine.blog.siol.net)

Šuši (http://susi.blog.siol.net)

Teoo (http://teoo.blog.siol.net)

Tosja (komentator/bralec)

Urška (http://myspace.com/urskabugging)

Vanja (komentatorka/bralka)

Vesna (http://vesna.blog.siol.net)

Volk (http://volkec.blog.siol.net)

Zaza (komentator/bralec)

Zloba (http://zloba.si)

Hrano prinesite s seboj, predvsem pa prinesite veliiiko dobre volje, odprto srce in mmm, ok ne ne bom…

V glavnem, odštevamo še 32 ur!!! Blooooožiiiiič